Spomnite se, bilo je marca letos, ko so javnomnenjske raziskave LMŠ Marjana Šarca kazale prepričljivo zmago na evropskih volitvah, dobil naj bi kar 4 mandate. Takrat se je zdelo, da so se strici, ki so iz komedijanta ustvarili premierja, ušteli, ko so skušali ustvariti “liberalni” (liberalni samo po imenu) blok in povezati LMŠ, SAB, SMC in DeSUS za skupni nastop na volitvah. A ko je šel čas naprej, se je izkazalo, da so imeli (tudi) temačni murgelski manipulatorji in pridelovalci oljk prav. Kljub neverjetni medijski podpori medijskega mainstreama in likanju podobe Irene Joveve (zdaj nimamo samo šarcizmov, ampak tudi jovevizme), je Šarcu podpora vztrajno padala: volitve je izgubil, po glasovih pristal na tretjem mestu in dobil samo dva mandata.
Če bi v Sloveniji delovala demokracija in bi bila deželica na sončni strni Alp pravna država, bi Šarec ponudil odstop, koalicijo bi razpustil in zahteval predčasne volitve. Povedano drugače: pri volivcih bi preveril, ali še uživa njihovo zaupanje, da vlada. V poldrugem letu je namreč izgubil že četrte volitve zapored in z izjemo predsedniških (ki so nekaj posebnega), ga je vedno premagala SDS. Ker pa Slovenijo vodi globoka država in se strici, ki iz ozadja vlečejo poteze, nočejo odpovedati tranzicijskim ugodnostim, je bilo pač treba začasno sanirati povzročeno škodo.
Čeprav je koalicija med SDS in SLS drugo uvrščeno SD pustila za 8, LMŠ pa za 11 odstotnih točk, so bili angažirani levici naklonjeni politični analitiki (pri tuljenju v isti rog so se jim pridružili žlahtno desni), ki so hiteli javnost prepričevati, da sta absolutna zmagovalca Židanova SD in Šarčeva LMŠ. Res je sicer, da so med zmagovalce šteli tudi SDS, a so v isti sapi poudarjali, da je SDS pravzaprav izgubila, saj je imela (kot samostojna) v prejšnjem mandatu tri evropske poslance, zdaj pa sta samo dva. To je sprevržena logika in nerazumevanje sistema volitev v evropski parlament.
SDS bi tudi brez SLS dobila tri poslance
Po volitvah je seveda lahko biti pameten, a ostaja nekaj neizpodbitnih dejstev. Pri volitvah v Državni zbor RS, kjer je volilni prag 4-odstoten in je torej zelo nizek, je povsem logično, da posamezna politična stranka nastopi samostojno. Če preseže prag, dobi najmanj štiri poslance. Pri volitvah v evropski parlament, kjer ima Slovenija samo osem poslancev, je volilni prag krepko višji, zato je predvolilno povezovanje nekako logično. Tudi zato je letos SDS želela povezati SLS in NSi, da bi skupaj nastopili na volitvah, kar bi bila za ideološke nasprotnike prava nočna mora, saj bi taka lista ob razdrobljeni levici z lahkoto osvojila pet mandatov, tudi šesti bi bil lahko na dosegu roke. A so očitno prišepetovalci iz ozadja pri Mateju Toninu s pumpanjem njegovega ega, naj ne bo v senci Janeza Janše, dosegli svoje. Tako sta SDS in SLS prigarali tri mandate.
Pravzaprav se je tukaj pokazala vsa Janševa sposobnost predvidevanja razmer. Celo Andraž Zorko, ki je levici precej naklonjen politični analitik, je po volitvah dejal, da bi SDS tudi brez SLS dobila dovolj glasov za tri mandate. Zaradi sodelovanja največje opozicijske stranke s stranko, ki je zadnja leta opazna samo na lokalni ravni, so simpatizerji nekoliko negodovali, a neverjetna sposobnost obvladovanja politične strategije predsednika SDS, ki v mislih ni imel sebičnega navijanja za stranko, ki jo vodi, ampak je videl širše koristi za pomladne stranke, se je izkazala za zmagovalno kombinacijo. SLS brez SDS ne bi prestopila praga, zdaj, ko je dobila poslanca v evropskem parlamentu, je spet v igri tudi na domačem parketu. To utegne biti odločilno na naslednjih parlamentarnih volitvah, ki so bliže, kot bi si na levici želeli.
Za Šarca se je začelo odštevanje
Marjanu Šarcu so najbrž šteti dnevi. Ne zato, ker je izgubil še ene volitve in ga naslednje parlamentarne utegnejo izpljuniti na smetišče zgodovine, kot so danes politična trupla Miro Cerar (SMC), SAB (Alenka Bratušek) in DeSUS (Karl Erjavec), na kar so Šarca v komentarjih opozorili celo sami levičarji, ampak zato, ker je bil očitno neposlušen. Glede na to, da je LMŠ bolj embalaža kot pa vsebina (nič ne obljubljajo, zato obljub niti držati ne morejo), je na zadnjih volitvah pobrala glasove volivcev SMC in DeSUS. Če bi z njima nastopila na volitvah, bi nov mandat dobil Igor Šoltes. In Šoltes ni kdorkoli. Je vnuk Edvarda Kardelja. In tega Šarcu Organizacija − kot je udbomafijo ali globoko državo poimenoval pokojni Danilo Slivnik −, ki naj bi v novih razmerah skrbela za ugodje krvnih naslednikov trdih komunistov, zlepa ne bo odpustila. V ozadju se že pripravlja nov obraz. Za Šarca se je odštevanje začelo. Tik-tak, tik-tak, tik-tak …
Jože Biščak