Ukradene depeše, žvižgači, mediji

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Slovensko predsedovanje Evropski uniji prihodnje leto je/bo imenitna priložnost za premislek o zgodovini diplomacije na Slovenskem, saj bo v istem času minilo 200 let od Ljubljanskega kongresa, na katerem se je – po Dunajskem kongresu 1814/15 – utrdila stabilnost evropske politike, ki je trajala tako rekoč sto let, vse do prve svetovne vojne. Ob koncu kongresa je kočija z avstrijskim cesarjem zapustila Ljubljano 21. maja, na Dunaj pa je prispela 24. maja 1821. V svojih predavanjih večkrat povem, da je danes diplomacija precej drugačna od nekdanje diplomacije; pravzaprav je drugačna od delovanja, po katerem je diplomacija dobila ime. V času Ljubljanskega kongresa (leta 1821) so diplomatska sporočila, ki jim pravimo depeše, od Ljubljane do Dunaja pa nazaj – s kočijo – potovala najmanj teden dni. Danes si predsedniki, ministri in diplomati pošiljajo kratka sporočila po telefonu, daljša po elektronski pošti, ki v nekaterih primerih pride prej, kot je bila odposlana; tupatam celo do bralcev, ki jim ni bila namenjena, celo do oči, katerim bi morala ostati skrita.

Nekaj besed o Wiki leaks oz. o Julianu Assangeu. Konec leta 2010 sta vsem časopisom po svetu ponudila v objavo četrt milijona ameriških depeš, med katerimi se je znašla tudi depeša Bradleya Fredena, odpravnika poslov v Ljubljani. Na podlagi depeše je mogoče ugibati, kaj je bil slovenski predsednik vlade Borut Pahor pripravljen ponuditi za kratek sestanek z Barackom Obamo. V depeši med drugim še piše: “Pahor je izrazil svojo največjo hvaležnost za napore veleposlaništva in ameriške vlade pri razrešitvi mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško.”[1]

Poleg bliskovitosti poročanja je za moderno diplomacijo vse bolj značilno njegovo “odtekanje” oz. medijsko razkrivanje, za katero je vse več interesa in opravičil. Govori se celo, da bi bilo treba tiste, ki izvajajo takšno odtekanje, tj. t.i. žvižgače, zaščititi pred različnimi obsodbami in sankcijami. Nekoč svete in nedotakljive državne skrivnosti naj bi postale splošno dostopne, žvižgači pa naj bi postali avantgarda demokracije. Kot je bilo slišati na nedavnih demonstracijah – pa ne samo v Ljubljani – naj bi zavladalo ljudstvo. Ali kot je nekoč predlagal Lenin: iztekel se je čas države, prihaja diktatura proletariata.

Levim vladam se to ni dogajalo
Na prvi pogled se zdi, da se v Sloveniji, pravilneje, v slovenski politiki, natančneje, v slovenski zunanji politiki letos, v času nove koalicijske vlade (SDS, NSi, SMC, DeSUS) prvič srečujemo z “odtekanjem” občutljivih, zaupnih informacij, ki jih proizvajajo državne ustanove, predvsem Ministrstvo za zunanje zadeve. Mislim na t.i. “depešo” o položaju medijev v Sloveniji, ki jo je Evropskemu svetu poslal Urad vlade za komuniciranje (UKOM) 7. aprila, in na dopis slovenskega zunanjega ministra komisarju Evropske unije za pravosodje Reyndersu 4. maja 2020. Sam sem doživel in tudi opisal dva zgodnejša primera z datumoma 13. marec 2006 in 24. januar 2008, oba iz časa vlade Janeza Janše oz. koalicije SDS, NSi, SLS in DeSUS. Vsem štirim primerom je skupno to, da so “sporna” sporočila prestregli privrženci t.i. levih strank; ki so jih tudi objavili (v levici naklonjenih medijih) in na njihovi podlagi napadali vlado, ki je bila desno-leva ali desno-sredinska. V vladah Drnovška, Ropa, Pahorja, Bratuškove, Cerarja ali Šarca se to ni dogajalo.

Metoda politične likvidacije in ubijanja značajev
Sam sem torej doživel dva primera z depešama, ki sta zašli v “medije” in povzročili precej težav: primer ukradene “dunajske depeše” in primer ukradene “washingtonske depeše”. Zaupno poročilo o sestanku koroškega politika Marjana Šturma z avstrijskim zveznim kanclerjem Wolfgangom Schüsslom v zvezi s številom slovenskih krajevnih napisov je v Ljubljano poslal slovenski veleposlanik na Dunaju Ernest Petrič; prilastil pa si ga je in javno polemiziral z njim nekdanji poslanec avstrijskega parlamenta Karli Smolle. Da bi dokazali, da depeša ne vsebuje nobenega “tajnega sporazumevanja med slovensko in avstrijsko vlado za hrbtom slovenske manjšine”, smo jo navsezadnje objavili, vendar je povzročila več mesecev napetosti med Slovenijo in Avstrijo.[2] Nekaj podobnega se je zgodilo z washingtonsko depešo na samem začetku predsedovanja Evropskemu svetu. Depeša je vsebovala poročilo o Drobničevih predbožičnih konzultacijah v Washingtonu, o ameriških stališčih o Rusih, Kosovem, Ban Ki Munu; glavna poanta pa je bila, naj Slovenija po možnosti prva prizna neodvisnost Kosovega. Depešo sta vzporedno objavila beograjska televizija in ljubljanski Dnevnik. V Beogradu so užaljeni Srbi razdejali slovensko veleposlaništvo, ljubljanski časopisi pa so dokazovali, da slovenska vlada slepo uboga Američane. Podpisnik depeše veleposlanik Samuel Žbogar in avtor teksta Mitja Drobnič sta bila za svojo politično budnost nagrajena z odličnimi evropskimi službami, generalni sekretar MZZ in pisec teh vrstic pa sva morala, ker sva si prizadevala odkriti, kdo je povzročil diplomatsko nesrečo, bivši novinarki in informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar plačati kazen, ki je znašala eno mesečno plačo.

Samuel Žbogar (Foto: STA)

Kraja in objavljanje državnih dokumentov sta na Slovenskem postala običajna metoda politične diskvalifikacije in ubijanja značajev – s ciljem blatiti državo, kompromitirati in onemogočiti konkurenco. Latinci pravijo: calumniare audacter, semper aliquid haeret[3]. Na tej točki si je treba postaviti vprašanje, ali se to dogaja vsem vladam; na to vprašanje pa je treba odgovoriti: seveda ne. To t.i. levičarska skupnost, katere člani so seveda strankarski veljaki, poslanci, novinarji, diplomati, sodniki, profesorji… počne izključno takrat, kadar pride do vlade, ki jo vodijo ali v kateri sodelujejo t.i. desnosredinske stranke. Te stranke in njihovi simpatizerji se s takšnimi posli ne ukvarjajo. T. i. desno-sredinske vlade se zgodijo zelo poredkoma. Kolumnist Tomaž Štih je izračunal, da so bile v 75 letih desno-sredinske koalicije na oblasti vsega 7 let. Njihovi nasprotniki so vzgojeni v prepričanju, da oblast pripada samo levici, socialistom, komunistom, oboževalcem Tita in Jugoslavije …

dr. Dimitrij Rupel

[1] Glej Dimitrij Rupel, Slovenija na svetovnem prizorišču, Ljubljana 2011, str. 319-320.

[2] Primerjaj Dimitrij Rupel, Slovenija na svetovnem prizorišču, Ljubljana 2011, str. 364-373.

[3] Kar korajžno klevetajte, nekaj se bo že prijelo!