Menjava vlade ali države?

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Okrog leta 375 pred Kristusom se je grški Platon spraševal o pojavnih oblikah države in o kvalifikacijah za njeno vodenje. Ločil je pet vrst držav: aristokracijo, timokracijo, oligarhijo, demokracijo in tiranijo, idealni voditelji držav pa bi bili filozofi.[1] Mnogo pozneje, leta 1927, se je slovenski pravnik Leonid Pitamic ukvarjal predvsem z delovanjem moderne države, pri čemer je tudi on opisoval različne primere državne ureditve: od angleške do sovjetske. Za njegov čas naj bi bil značilen predvsem “razmah narodnostne ideje”, medtem ko naj bi bile “v prejšnjih časih … verske ideje veliko bolj državotvoreče kakor sedaj”.[2]

Pitamic, ki se je kot pravni izvedenec jugoslovanske delegacije udeležil versajske konference leta 1919, je imel gotovo v mislih propad Avstro-Ogrske in ustanovitev Kraljevine SHS, pri čemer se ni zadrževal pri kratkotrajni “državi Slovencev, Hrvatov in Srbov”, katere obstoj sta omejevala datuma 29. oktober 1918 in 1. december 1918. Pitamic se tudi ni obširneje posvečal propadu Kraljevine Jugoslavije in nastanku Federativne ljudske republike Jugoslavije (ki ga je leta 1948 izgnala iz akademije znanosti in umetnosti), da o koncu socialistične države in nastanku demokratične Slovenije ne govorimo; saj je umrl leta 1971.

Vladimir Iljič Lenin, ki ima veliko zaslug za revolucijo, ki se je na Slovenskem začela z ustanovitvijo Protiimperialistične fronte, 26. aprila 1941, in za državo, v kateri smo Slovenci živeli med letoma 1945 in 1990, je bil do države načelno brezbrižen, saj naj bi odmirala, nadomestila pa naj bi jo diktatura proletariata. Do dokončne zmage revolucije naj bi komunisti vendarle ohranili in celo krepili državo. Leninovo in glavno vprašanje vseh revolucionarjev je seveda, kdo državo vodi oz. kdo je na oblasti. Leninov slovenski učenec Stane Dolanc je bil glede tega precej odkritosrčen, saj je, 9. septembra 1972 v Splitu, povedal: “Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.”

Stane Dolanc, eden od mentorjev Milana Kučana.

Pred tridesetimi leti je vodenje slovenske vlade (ki še ni bila državna, ampak republiška vlada v sklopu jugoslovanske države) prevzela koalicija Demos, s čimer se je v Slovenijo vrnila demokracija, ki je bila sicer značilna za vlade v kraljevini Jugoslaviji in v Avstro-Ogrski. To je bila delna vrnitev demokracije, saj je bila v Jugoslaviji, ki se ji je ta demokratična sprememba pripetila 16. maja 1990, še vedno komunistična država. Ne samo to: za predsednika predsedstva Republike Slovenije je bil izvoljen politik, ki je bil pred tem predsednik Zveze komunistov; nakar je čez približno leto in pol Slovenija postala država, predsednik republiškega predsedstva pa predsednik države. Ne glede na to, praviloma izvolitev nove vlade ne vpliva na državno ureditev. Pred tridesetimi leti pa se je zgodilo ravno to.  

Revolucija
Enako se je zgodilo že prej, ob koncu druge svetovne vojne. Začelo pa se je še prej, na začetku druge svetovne vojne, recimo na zarotniškem sestanku, 26. aprila 1941. Josip Vidmar o začetku Protiimperialistične (poznejše Osvobodilne) fronte, iz katere je 5. maja 1945 nastala slovenska revolucionarna vlada, piše: “Dopoldne 27. aprila se je pri meni oglasil Kidrič. Dejal mi je, da se bo popoldne pri meni zbrala skupina, ki bo razpravljala o važni zadevi. O kateri ali kakšni, mi ni povedal. Prihajali pa da bodo v polurnih presledkih. Po tem programu so se naposled zbrali vsi: Kidrič, Ziherl, Bebler, Jože Rus, Tone Fajfar, prof. Šturm, Ferdo Kozak in jaz… Edina sporna točka v opisu seje je vprašanje oboroženega odpora.“[3]

Vodilni predstavniki komunistične partije pri Josipu Vidmarju oktobra 1989. (Foto: Nace Bizilj)

Vidmar je zapisal napačen datum sestanka ustanoviteljev Protiimperialistične fronte, toda še večja težava je, da na ta dan v slovenski državi praznujemo “dan upora proti okupatorju”, ki spada k nekemu drugemu datumu, recimo, 22. juniju 1941. O tem zgodovinarja Vodopivec in Možina: “V času pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo pa so čakali in se še obotavljali tudi komunisti s Protiimperialistično fronto… Toda končno odločitev o začetku oboroženega upora so v jugoslovanskem in slovenskem komunističnem vrhu sprejeli šele, ko so, 22. junija 1941, nemške čete vkorakale na sovjetsko ozemlje…Vseeno je vodstvo Osvobodilne fronte še omahovalo in je na oboroženi boj proti okupatorju in “na strani ZSSR” dokončno pozvalo šele konec julija 1941 …[4]

“Tak primer je bil obračun partijskega vodstva z dejavno komunistko Angelo Vode, ki je o tem (da je KPS zvesto sledila navodilom Kominterne, op. D.R.) zapisala: “Takoj pa, ko je bil sklenjen pakt Hitler-Stalin, so nas komunisti opozorili, da je vsa protihitlerjanska propaganda prepovedana. V duhu navodil Kominterne so celo  zagovarjali Nemčijo, češ da se samo brani pred zahodnimi imperialisti.”

…Komunisti realno niso bili zavezniki nacistov, ampak nasprotno – po načinu delovanja sorodna totalitarizma sta si bila rivala in sta se med seboj izključevala. A v uradnih stališčih je bila bolj kot to pomembna linija Kominterne, ki je tudi slovenske komuniste s Kardeljem in Kidričem na čelu, upognila v bolj ali manj aktivno podporo paktu Hitler-Stalin…

…slovenski komunisti (so) krivdo za vojno znova in znova valili na Veliko Britanijo in Francijo, medtem ko sta bili po njihovem mnenju Sovjetska zveza in tudi Nemčija, ki sta vojno začeli, bolj kot ne, žrtvi zahodnih imperialistov.”[5]

Kakorkoli že, iz Protiimperialistične zarote je leta 1945 – logično – nastala ajdovska revolucionarna vlada s komunističnim predsednikom Kidričem. O tej vladi pri Vidmarju pa še kje beremo, da je bila prva slovenska vlada v zgodovini.

Vlada
Kako pa je bilo s prvo demokratično vlado slovenske države? Če bi segli prav globoko v njeno zgodovino, bi morali omeniti pobudo za Novo revijo in zarotniški sestanek Grafenauerja, Hribarja, Inkreta, Makarovičeve in Novaka v mojem ljubljanskem stanovanju v Šumijevi hiši 11. junija 1980. Sicer se je tudi strankarski pluralizem oz. Demos, iz katerega je nastala prva demokratična slovenska vlada, začel z zarotniškim sestankom: “Iz novoletnega časa tik pred ustanovitvijo SDZ (11. januarja 1989, op. D.R.) sta mi v spominu dve zgodbici. Enega od zaupnih in velevažnih sestankov je sklical Resnik pred kinom Vič. Zaradi konspiracije ni povedal, kje se bomo dejansko sestali. Od Viča naj bi nekam šli skupaj. Bilo je pozno zvečer, Oman in Tomšič sta držala dlani pred usti, da sta dihala vanje, vsi skupaj smo debelo gledali in se prestopali po ledenem tlaku, govoriti pa smo smeli samo potihem. Nato smo v gosjem redu odkorakali v Študentsko naselje, po stopnicah nekega bloka v neki večji prostor bednega videza. Študentje so nas nekam začudeno gledali, prepričan pa sem, da nas je (morda manj začudeno) gledala tudi policija. Preveč neobičajna truma smo bili, da ne bi opazili. Moram reči, da smo bili v tej prav prvi opozicionalni koordinaciji še kar uspešni: obljubili smo si pomoč in sodelovanje, kar se je kasneje dejansko zgodilo. Trojka kmetje-socialdemokrati-demokrati smo se hitro sporazumeli glede Demosa, Majniške deklaracije in kandidatov za volitve.“[6]

Pred tridesetimi leti je bila v novi – večstrankarski – Skupščini Republike Slovenije izvoljena vlada, ki jo je sestavila koalicija (krščanskih demokratov, kmetov, demokratov, Zelenih, socialnih demokratov in liberalcev) Demos, in ki jo imenujemo prvo demokratično izvoljeno slovensko vlado. Ta vlada je razglasila neodvisnost od Jugoslavije, tj. samostojnost in državnost Slovenije; nakar je to potrdila z dosežki na vojaškem in diplomatskem področju. Prva slovenska vlada je trajala od 16. maja 1990 do 14. maja 1992, sledila je vrsta vlad Janeza Drnovška (1992 – junij 2000, november 2000 – december 2002). Slovenija je imela v 30 letih 14 vlad in 9 različnih predsednikov vlad.

Vprašanje prvenstva
Nekateri avtorji in politiki (npr. Josip Vidmar[7]) zagovarjajo teorijo, da je bila “prva slovenska vlada v zgodovini” ustanovljena ob koncu druge svetovne vojne (5. maja 1945) v Ajdovščini, vodil pa jo je Boris Kidrič. To je bila kajpada revolucionarna vlada, ki je nastala iz Protiimperialistične/Osvobodilne fronte, obvladovala pa naj bi ozemlje, ki je bilo sicer osvobojeno, vendar njegove meje še niso bile urejene (saj je vsebovalo tudi Trst), poleg tega mu je bil namenjen položaj sestavnega dela večje države Jugoslavije. Kidričevi ajdovski vladi so sledile še druge deželne/republiške in komunistične vlade oz. po letu 1953 “izvršni sveti skupščine”, med drugimi tudi Izvršni svet Staneta Kavčiča med letoma 1967 in 1972.

Primat si lasti tudi narodna/ljubljanska vlada, ki je po prvi svetovni vojni (od 31. oktobra do 23. decembra 1918) vodila slovenski del države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Sledile so ji deželna vlada (1919-1921), Hribarjeva pokrajinska vlada, oblasti in Dravska banovina (1929-1941). Med drugo svetovno vojno se je jugoslovanska vlada, ki je vsebovala tudi slovenske člane, preselila v London; medtem ko je domovino poleg okupatorjev obvladovalo revolucionarno partizansko gibanje, ki se je v Sloveniji začelo s tajno Protiimperialistično fronto. Od zavezniških držav je imela – po 22. juniju 1941 – na slovensko revolucionarno vodstvo največji vpliv Sovjetska zveza, ki je tudi služila Jugoslaviji za politični in ustavni model. Ljudska republika oz. Socialistična federativna republika Jugoslavija si je prislužila mednarodno legitimnost s sporazumom med revolucionarji in londonsko/kraljevo vlado, t.i. sporazumom Tito-Šubašić.

Partijska država
Če se sprijaznimo z dejstvom, da socialistična Jugoslavija ni bila demokratična država, vendarle tudi ni odmrla, ampak je bila kar živa in živahna država z voditeljem, ki je bil še posebno živahen in celo nesmrten, v vsakem primeru pa je njegov format presegal format države, lahko rečemo, da je bila Jugoslavija med letoma 1945 in 1990 partijska država. To je bil tudi okvir, ki je določal različne vladne incidente v Sloveniji, recimo odstavitev Kavčičeve vlade leta 1972. Ta vlada, ki se je imenovala izvršni svet, je bila zanimiva in nekateri jo celo štejejo za nekakšno predhodnico demokratične vlade leta 1990, vendar je bila – podobno kot vlade na Hrvaškem (Miko Tripalo, Savka Dabčević-Kučar) in v Srbiji (Marko Nikezić, Latinka Perović) na milost in nemilost prepuščena Partiji in njenemu vrhovnemu voditelju, ki je bil celo maršal. Odstavitev republiških voditeljev na začetku sedemdesetih let je bila interna partijska zgodba, boj med komunisti. Stane Kavčič v spominih, ki so izšli po njegovi smrti[8], ne dopušča dvoma o svoji privrženosti komunistični partiji oz. socializmu. Slovenska politika se po letu 1972 ni več postavila na noge. Predvsem sedemdeseta leta so bila leta ideoloških čistk[9], ki so se navsezadnje nadaljevale z gospodarsko krizo, ta pa z državno (jugoslovansko) krizo. Na neki način so procesi degradacije politike v Jugoslaviji in v Sloveniji potekali vzporedno s krizo v Sovjetski zvezi, dokler nista tako rekoč istočasno propadli obe državi.

Dokaz, da je bila Jugoslavija partijska država, Slovenija pa nekakšno partijsko podeželje, je zgodba o odstavitvi predsednika vlade Antona Vratuše leta 1980. Z Janezom Zemljaričem so ga zamenjali kar na seji Centralnega komiteja ZKS, France Popit pa je izjavil, da lahko Partija zamenja predsednika vlade, kadar hoče.

Izvor slovenske države
V slovenski javnosti in v zgodovinopisju vztrajno poteka razprava o izvoru slovenske državnosti, v kateri tisti, ki se jim toži po Jugoslaviji in socializmu, zagovarjajo teorijo, da je Slovenija država že od leta 1945; v nobenem primeru pa ne bi bila mogoča brez pripravljalnega obdobja v socializmu. To drugo do neke mere drži, če enako sklepamo o prehodu iz kapitalistične v socialistično Jugoslavijo oz. iz londonske vlade k beograjski vladi leta 1945. Ta primerjava ima usodno pomanjkljivost v tem, da leta 1945 ni šlo za državo, ampak za revolucijo; leta 1990 pa ni šlo za revolucijo, ampak za državo. Prva slovenska demokratična vlada je kajpada uporabila izkušnje iz predhodnih vlad in konstelacij. V marsikaterem pogledu se je – kot je bilo ob koncu hladne vojne običajno tudi za Sovjetsko zvezo – z izjemo državnega (unitarističnega, centralističnega, federalnega) okvira – vrnila k nekaterim političnim in gospodarskim značilnostim režimov pred letom 1941. Poleg demokracije, tj. večpartijskega sistema in samoodločbe/državnosti se je Demosova vlada lotila denacionalizacije in privatizacije, ni pa – razen t.i. Pučnikovega zakona o sodnikih[10], ki so ga naslednje vlade večinoma ignorirale – uvedla lustracije.

Na začetku nove skupščine leta 1990 je Janez Janša novinarjem, ker so se norčevali iz poslancev, ki so prvič sedli v poslanske klopi in niso obvladali skupščinske tehnike, napovedal “labodji spev”. Ob nastopu službe predsednika slovenske skupščine je France Bučar izjavil, da je državljanska vojna končana. Na prvi seji vlade je Lojze Peterle s stene snel Titov portret in naročil ministrom, naj se titulirajo z “gospodi” (ne s “tovariši”); sklenili smo, da bomo v stikih s predstavniki drugih republik dosledno uporabljali slovenščino… Igor Bavčar je v sefu notranjega ministrstva našel zlatnike. Morda so bili tisti zlatniki, ki jih je Udba pred mnogimi leti podtaknila lastniku kavarne Astoria, tj. očetu Žarka Petana? Žarko je o tem napisal več zgodb.

O svojem prvem dnevu “na oblasti” sem si zapisal: “Prvi dan moje oblasti so mi vlomili v privatni avto. Imel sem ga parkiranega in zaklenjenega  pred stanovanjem Boruta Trekmana na Mirju. Ko sem po uri obiska hotel sesti vanj, sem ugotovil, da ga je nekdo odprl, iz njega pobral moj ataše kovček in ženino torbico. Poklical sem policijo, ki je iskala odtise in vse skrbno protokolirala. Naslednji dan so moj kovček in ženine reči našli na bregu Gradaščice. Vse je bilo razmetano, tudi nekateri zaupni papirji. Oglasil se mi je Bavčar. Žena mu je povedala še to, da ji je dopoldne v dvigalu domače hiše nekdo grozil (‘Bomo že pokazali vam, vašemu možu in takim!’), nakar so nas res večkrat obiskali pozorni in prizadevni policaji …[11]

Na koncu teh zgodb se zastavlja zanimivo vprašanje: Ali zamenjava vlade ne pomeni tudi zamenjave državne ureditve oz. režima? Zamenjava vlade leta 1990 je seveda pomenila zamenjavo režima in spremembo sistema. Še bolj zanimivo je vprašanje, ali strahovi, ki so se porodili ob odstopu Marjana Šarca januarja 2020 oz. ob izvolitvi Janševe tretje vlade, ne pomenijo bojazni, da bi z novo vlado utegnilo priti do spremembe ali vsaj zaostritve režima? Ali drugače povedano: ali niso prevzemi oblasti s strani Antona Ropa (2002), Boruta Pahorja (2008), Alenke Bratušek (2013), Mira Cerarja (2014) in Marjana Šarca (2018) vsebovali načrtov o spremembah, ki bi pomenile dejansko vrnitev ureditve, ki so jo Slovenci poznali pred letom 1990?

dr. Dimitrij Rupel

[1] Glej predvsem sedmo in osmo knjigo Države (Platon, Država, prev. Jože Košar, Ljubljana 1976, str. 236-296.

[2] Leonid Pitamic, Država, Ljubljana 1927, str. 51.

[3] Josip Vidmar, Obrazi, str. 366.

[4] Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, str. 271-272.

[5] Jože Možina, Slovenski razkol, str. 30-32.

[6] Glej Dimitrij Rupel, Skrivnost države, Ljubljana 1992, str. 15.

[7] Josip Vidmar, Obrazi, str. 390.

[8] Stane Kavčič, Dnevnik in spomini (prva knjiga 1972-1979, druga knjiga 1980-1987), Ljubljana 1988.

[9] Recimo na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (današnji FDV) in na Pravni fakulteti.

[10] 8. člen zakona o sodniški službi vsebuje tudi lustracijsko določbo: »Sodniki, ki so sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, po izteku svojega mandata ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo.«.

[11] Rupel 1992, str. 58.