fbpx

Volilna prevara na vsakih volitvah in mir na svetu

Jože Biščak (Foto: osebni arhiv)

Saj veste, kako gre na lepotnih tekmovanjih – če lepa mladenka z vsemi oblinami na pravih mestih na koncu nagovora pozabi izustiti: “In mir na svetu,” je pečena. Je ni. Ne obstaja. Z odra izgine kot kafra. A v trenutku ji je vse oproščeno, ko omeni “svoj boj” za mir na svetu (in po novem neenakosti). Žirija ji spregleda vse: od tega, da ne pozna glavnega mesta ZDA in ne ve, kdo so aborigini, do tega, da ne ve, kaj je Descartesova parabola. Čeprav ne zna nihče natančno razložiti, kaj ji bo v življenju koristilo védenje, kaj je kdo kdaj rekel ali napisal.

Podobno je bilo v letošnji volilni kampanji, katere trend se vleče do danes. Če so Dejan Židan, Luka Mesec, Marjan Šarec, Karl Erjavec, Alenka Bratušek ali Miro Cerar pozabili (ali še pozabijo) omeniti, da z Janezom Janšo za prmejdun ne bodo šli v koalicijo, jih je na to spomnil (ali jih še vedno spomni) dušebrižni voditelj. Sledi antijanšistično zaklinjanje, ki mu ni para v zgodovini samostojne Slovenije. Stvar bi bila smešna, če ne bi bila za državo tragična.

Oglejte si še: Morilci Slovenije

Vsepovsod Antijanša sindrom
Vladna koalicija, ki se oblikuje, ni vzniknila na programskih razlikah političnih strank, ampak na apriornem nasprotovanju enemu samemu človeku – opozicijskemu voditelju. Taktika globoke države se je očitno obnesla, popolni volilni poraz ji je uspelo spremeniti v razmere, v katerih bo še naprej ohranjala svojo oblast in privilegije. Želja, da se izloči zmagovalec volitev, je tako velika, da je pripravljena (neformalno) oblast izročiti v roke ekstremistične Levice, za državljane Slovenije tvegati venezuelski scenarij in državo obarvati v še bolj živo rdečo barvo.

Ves pogrom je pripeljan do točke, ko je v evforijo potegnjena žlahtna desnica. Tako lahko zadnje čase prebiramo, da “kamor Janša stopi, tam trava ne raste več” in da “Janša meče senco na desnico, ki zato ne more zrasti”. Halo? Se spomnite, bilo je pred dvajsetimi leti, ko je, če uporabimo najnovejši žlahtni besednjak, desni dvojček (SKD in SLS) metal “senco” na Pučnik-Janševo stranko. Se je takrat SDS kaj pritoževala? Ne! Reorganizirala se je, šla na teren med ljudi, vložila veliko truda in zrasla v vodilno stranko na desnici. SKD in SLS sta se z nenačelnim paktiranjem s tranzicijsko levico posekali sami, zdaj pa različni “pogorelci” pričakujejo, da si bodo v SDS odžagali vejo, na kateri sedijo.

Volilna prevara na vsakih volitvah
Ne, na desnici nista težava Janez Janša in SDS. To je mlačnost drugih desnih strank, ki se ne potrudijo, da bi zrasle, ampak raje čakajo na odmerek murgelskega “šusa”. In na pohvalo za najnovejšo krilatico žlahtnodesničarskih komentatorjev (ti so se nenadoma začeli pojavljati kot mnenjski voditelji desnice v mainstream medijih), češ da je kriv, kakopak, Janez Janša. Tudi zato Šarec danes sestavlja koalicijo. Izpeljava te teze, ki jo ponavljata Siol (Primož Cirman, Vesna Vukovič) in Reporter (Maja Sunčič), da je Marjana Šarca pravzaprav že na lanskih predsedniških volitvah ustoličil Janša (res hudo ustoličenje, da vlado sestavlja stranka, ki je prejela samo 12,6 odstotka glasov), je fascinantna in kaže na popolno nerazumevanje (parlamentarne) demokracije. Normalno je, da gre neka stranka na (predsedniške ali parlamentarne) volitve zato, da zmaga, da so vsi drugi kandidati njeni tekmeci. In da se taktiziranje ne izplača. Zdaj pa lahko beremo, da je Janša ustoličil Šarca za predsednika vlade, s tem ko je v prvem krogu na vse načine podpiral svojo kandidatko (Romano Tomc); to naj bi kamniškemu županu, ki je bil “napaka v sistemu”, omogočilo nastop v drugem krogu in večjo prepoznavnost na parlamentarnih volitvah.

Foto: STA

V Demokraciji smo že razkrili, da Šarec ni bil nobena “napaka”, ampak da je bil programiran na podoben način, kot sta bila Zoran Janković in Miro Cerar. Globoka država ni računala le na to, da bo SDS ob vseh napadih, ki so se nanjo in njenega predsednika v valovih vrstili, strnila vrste in na volitvah zmagala. Potrebna je bila nova volilna prevara, ki se kljub vsemu utegne izteči v nove predčasne volitve. Zato levičarski apologeti že napadajo SDS, da bo “opozicija naredila vse, da vladi ne bi uspelo,” kot je zapisal Slavko Gaber. Toda če parafraziramo Martina Krpana: ali naj opozicija vladno koalicijo s pogačo pita, če se z njo krega in ji nasprotuje? Kar jo bolj ujezi, to ji zabeli. Saj je vendarle smisel politike ta, da zmagaš in uresničiš svoj program? Ali pa jaz kaj narobe razumem.

Jože Biščak