Pred štirimi leti, 6. avgusta 2014, so črne zastave Islamske države prodrle v krščansko mesto Karakoš, ki leži v dolini Ninive na severu Iraka. Ko so osvojili to že tisočletja krščansko ozemlje, so Isisovi rezalci vratov zaznamovali začetek genocida na Bližnjem vzhodu nad tistimi, ki so bili krivi le tega, da verjamejo v Jezusa Kristusa.
Minila so natanko štiri leta in še nikoli obstoj krščanstva na Bližnjem Vzhodu ni bil tako ogrožen. Več kot 150 tisoč kristjanov se je zateklo v Erbil, da bi ubežali nasilju. Neznano število ljudi pa je umrlo. Ženske ugrabljene, posiljene in prodane, kot da bi bile živali. Veliko jih je poskušalo pobegniti v Evropo, vendar so jih ubili že na poti.
Obiskal sem iraška krščanska naselja teden dni po njihovi osvoboditvi leta 2016. Vse je bilo požgano. Cerkev Brezmadežnega spočetja, ena največjih cerkva v Iraku, je bila oskrunjena: na zidovih so se bohotili podpisi turških mudžahedinov, ki so cerkev zasedli, oltar je bil popolnoma požgan, svete kipe so uporabljali za tarče, da bi se lahko kalifovi strelci učili streljati. Na sredini zakristije je bil še vedno pepel ognja, v katerem so zgorele starodavne Biblije, napisane v aramejščini, antičnem jeziku Jezusa Kristusa.
Vojaki ISIS so pri svojem umiku poskrbeli, da bo vrnitev nazaj v mesto nemogoča. Hiše so bile ne samo porušene, temveč zravnane z zemljo. Ni bilo ne elektrike ne vode. Pred ruševinami je dekle obupano gledalo v to, kar je bila nekoč njena hiša, ki jo je, opeko za opeko, zgradil njen oče. Na vprašanje, ali se namerava vrniti, je s svojimi bližnjevzhodnimi očmi, zagledanimi v prazno, dejala le: “Kam? Tukaj ni ničesar več.”
Iraški kristjani niso izgubili upanja
Podobne prizore sem videl tudi v Siriji, kjer so kristjani na severu vzeli orožje v svoje roke, se pridružili sirskim demokratičnim silam in se bojevali, da bi osvojili nazaj Rako, glavno mesto Islamske države v Siriji. Na frontni črti so si vojaki na svoja telesa tetovirali križe, rožne vence ali Kristusov obraz, da bi dokazali, da so bili oni, sirski kristjani tisti, ki so se bojevali, da bi ohranili krščanstvo v svoji deželi. Navadni vojak Mathei mi je pripovedoval o osvoboditvi nekaj armejskih kristjanov, ki so bili ujeti v Raki. Z njimi so delali slabše kot z živalmi, morali so plačevati za svoje preživetje, vsak dan so trpeli vse oblike nasilja. Kristjani, ki so prebivali v škofijah Alepa in Damaska, pa so ostali zvesti Bašarju al Asadu, ki je vedno zagotavljal versko svobodo na območjih, ki jih je imel sam pod nadzorom.
Iraški in sirski kristjani niso zgubili upanja. Zahvaljujoč podpori društev, kot sta Pomoč Cerkvi, ki trpi in SOS Kristjani z Orienta, se življenje spet počasi vrača v mesta, ki so bila še pred kratkim mesta duhov v postapokaliptični pokrajini.
Zgodil se je genocid
Sedaj prostovoljci, oboroženi z betonom in opekami, znova gradijo stavbe, obnavljajo cerkve in vzpostavljajo infrastrukturo, tako cestno kot tisto, ki nosi vodo, elektriko, plin. V dolino Ninive se je vrnilo 25 tisoč ljudi, 44 odstotkov tistih, ki so tam živeli pred zasedbo ISIS. Preganjanje in sistematično iztrebljanje kristjanov je kot genocid označil papež Frančišek, to definicijo pa sta potrdila tudi Evropski parlament in Svet Evrope. Ameriški podpredsednik Mike Pence je namenoma ob več priložnostih govoril o tem genocidu, pri čemer je krščanskim skupnostim na Bližnjem vzhodu zagotovil neposredno podporo ZDA.
Največji izziv sedaj predstavljata vnovična naselitev in vprašanje, kako preprečiti, da bi se te dežele, od nekdaj krščanske, razkristjanile, kar je pravzaprav hotela doseči tudi ISIS. Da se to ne bi zgodilo, bo potrebna dejanska pomoč mednarodne skupnosti in ne samo prazne besede ter podpora tiste Evrope, ki se je obrnila stran, medtem ko so v imenu islamskega fanatizma ubijali njihove brate.
Marco Gombacci