Pred tedni je vse presenetila vest o izživljanju nad zaposlenimi na ministrstvu za kulturo. Zgodbo je v javnost spravil novinar Bojan Požar. Drugi mediji, predvsem veliki, so še nekaj dni čakali, kaj bo, a so po pritisku sindikatov tudi sami začeli udrihati po Prešičku. Ob znani aroganci Socialnih demokratov smo pričakovali, da bodo zgodbo pometli pod preprogo in da bodo svojega ministra branili do onemoglosti. Vse nas je presenetil ton predsednika SD Dejana Židana, ki je na tiskovni konferenci sicer mobing in trpinčenje na ministrstvu zamolčal, dejal pa je, da je prevažanje inštrumentov nedopustno.
Bolj kot to polovično priznanje krivde nekdanjega ministra Prešička me je zbodlo, da so njegovo usodo, vsaj javno, prepustili Marjanu Šarcu. V politiki že dolgo velja maksima, da je, vsaj kar se odziva javnosti tiče, vedno najbolje počistiti lasten hlev, preden to stori kdo drug in si s tem nabije politične točke. No, to se v primeru Prešička ni zgodilo. Židan je ves zaprepaden v kamere povedal, da bodo odločitev prepustili predsedniku vlade.
Nič ni pogumnega pri odstavitvi nepriljubljenega ministra
Odlična priložnost torej, da Šarec še bolj utrdi svojo podobo človeka, ki zna udariti po mizi in narediti red. Tako se je tudi zgodilo. Šarec je prišel iz Davosa, udaril po mizi in Prešička poslal na smetišče politične zgodovine. Ne samo njega, tudi oba državna sekretarja. Vsi režimski mediji so se razpisali, kako je Šarec oh in sploh neverjeten. Kako rešuje težave takoj, ko se pojavijo. Odločnost, to je tisto, kar se od predsednika vlade pričakuje. Pa gre za odločnost ali samo za modro politično kalkulacijo?
Vsak, ki je bil kadarkoli premier, vam bo povedal, da ni nič pogumnega in odločnega v tem, da odstaviš nepriljubljenega ministra. To je v resnici zmaga zate. Vprašanje pri tej politični kalkulaciji je le, kako to sprejmejo koalicijske partnerice, v tem primeru Socialni demokrati. Izgubili so ministra, prav tako pa je moral kovčke pospraviti težkokategornik iz Velenja Jan Škoberne, čigar vpliv v stranki ni nikakršen. Prek šaleškega lobija in vplivnega očeta lahko premakne kakšen stolček in Židanu se je videlo, v kako neprijetnem položaju je. Odrekel se je ministru, odrekel se je Škobernetu, le vprašanje časa je, kdaj se bo moral tudi sam odreči stolčku.
Kdo mu bo za to potezo izstavil račun?
Vrnimo se k predsedniku vlade. Tudi njegov odziv je bil medel, nekako neobičajen zanj. Pričakovali smo, da bo kot strela z jasnega priletel pred kamere, malo govoril o odločnosti in integriteti in nato dal jasno vedeti, da česa takega kot premier ne bo dopuščal. Tako bi izpadel kot odločen samodržec, ki ga Slovenci očitno spet pogrešamo. Ampak ne. Šarec, ki sicer ni okolišil glede odhoda ministra, je skušal nekako upravičiti delo Prešička in njegovih sekretarjev. Dejal je, da se je na ministrstvu marsikaj premaknilo v pravo smer, a da so odnosi preveč skrhani in zato morajo vsi oditi.
Tako ni izpadel kot tista odločna avtoriteta, za kakršno se prodaja, ampak bolj kot človek, ki je vdan v usodo, češ, kaj pa naj drugega storim. Vprašanje, ki ostaja, je, kdo mu bo za to potezo izstavil račun. Jasno je, da Socialni demokrati ne bodo mirno gledali, kako jim premier s trinajstimi poslanci odstavlja ministre in državne sekretarje. Račun bo treba plačati, tako pač je v naši politični dogovorni ekonomiji. Dejstvo je, da Šarec lahko vlada le tako dolgo, dokler se ena od koalicijskih partneric ne premisli in izstopi iz koalicije. Glede na strukture, ki obvladujejo te stranke, se bo to zgodilo, ko se bo neizvoljeni monarh za to odločil. Ko bo treba na predčasne volitve.
Tu pa se šele začnejo problemi. Ne za Šarca, ki mu podpora vseskozi raste, ampak za koalicijske partnerje. Alenka Bratušek ne bi več videla parlamenta, prav tako ne Miro Cerar. Tudi za DeSUS je vprašljivo, ali bi zmogel zbrati tiste štiri odstotke. Socialni demokrati pa so pravkar močno izgubili proti Šarcu. Pobral jim je še tiste politične točke, ki so jih imeli pri ljudstvu. Kdaj se bo torej pri teh strankah prebudil preživetveni instinkt? Kdaj bodo začeli iskati izhod v sili? Kajti, kot je videti zdaj, bo Šarec “pojedel” koalicijo. Edina, ki bo ostala, bo Levica, ki kljub za 21. stoletje neumnim in preživetim idejam zaradi slabe ekonomske situacije pridobiva moč. Leva stran parlamenta se koncentrira v Šarcu in le vprašanje časa je, kdaj bodo koalicijske partnerice začele s protiofenzivo.
Aleksander Rant