Žrtve slepega sovraštva

dr. France Cukjati

Vsako krizno družbeno dogajanje postavlja pred nas nova vprašanja in nam ponuja nova spoznanja. Že ob prvih petkovih protestih smo se spraševali, od kod tako sovraštvo do Janše in do vseh, ki v njem vidijo ne samo domoljuba, ampak tudi poštenega, sposobnega, vztrajnega in zaupanja vrednega državnika?

Je storil tem protestnikom kaj žalega? Je on kriv za kakršnekoli njihove težave? Je pri svojem političnem delovanju kdaj kakšne parlamentarne stranke izključeval in se zaklinjal, da z njimi pa že ne bo sodeloval? Je kdaj državnim podjetjem namigoval, naj ne oglašujejo v opozicijskih medijih? Je kdaj zavestno kršil ustavo ali odločbo Ustavnega sodišča, samo da bi prizadel otroke družin z drugačno nazorsko osnovo? Si je kdaj podredil policijo in vohunil za poslanci in ministri, da bi jim lahko grozil in jih obvladoval? Če bi to počel, bi ga pa res lahko imenovali avtokrata in fašista, kajti vohunjenje, izsiljevanje in preganjanje so osnovne značilnosti fašizma, nacizma in komunizma.

Da ga sovražijo konkurenčni politiki in nosilci tistega koruptivnega omrežja, ki je prisesano na državne finance, lahko razumemo. A zakaj ga tudi tisti preprosti demonstranti, ki se morajo ves čas levih vlad prebijati iz meseca v mesec, tako sovražijo? In to vse tja do javnih pozivov “ubi Janšo”? Na novinarsko vprašanje, zakaj protestirajo, so vsi po vrsti odgovarjali, da zato, ker mora Janša oditi! A zakaj mora oditi? Zato, ker ga imamo dovolj! Ker je avtokrat, fašist, itd. Iz česa sklepate, da je tak?… Človeku se zazdi, da je medijska krajina, že tako prežeta z orkestriranim pljuvanjem po Janši, da so protestniki že siti tega psovanja, ne pa Janše, in da podzavestno upajo, da če bo Janša utihnil, odšel, izginil, bo slovenska medijska krajina z nacionalko vred postala bolj normalna, bolj prijazna.

Naščuvana množica
Med protestniki pa se vedno znova pojavlja histerično kričanje, “Smrt janšizmu!”, kar lahko prevajamo v “pobijte vse, ki mu zaupajo in so ga volili”, kot je nacionalsocialistično kričanje “Juden raus” pomenilo poziv k holokavsta. Tudi v Sloveniji je to kričanje nabito z javnim sovraštvom, ki mu slovensko tožilstvo daje prosto pot. Janši očitajo fašizem, a sami že izvajajo klasične fašistične metode. Naščuvana množica že zahteva linč in v svoji bolni domišljiji že postavlja vislice. Prejšnje stoletje se nam odpira kot en sam učbenik, kako naščuvati množico in v njeni senci izvajati genocid, holokavst in komunistično revolucijo. Učbenik, kako množici sugerirati in privzgojiti tako socialno držo in naravnanost, da se bo ob določeni situaciji odzvala “pravilno”. Jedro te socialne drže pa je sovraštvo, ki sčasoma postane trajno oblikujoča značilnost človekove osebnosti. In tako dobimo množico, ki podpira in celo zahteva holokavst, oziroma po slovensko “smrt janšizmu”.

Foto: Demokracija

V sociologiji je znano dejstvo, da ima gibanje množice elemente gibanja živalske črede. Jens Krause je v jato rib spustil nekaj daljinsko vodenih ribjih modelov in kamorkoli jih je usmeril, je šla za njimi vsa jata, pa čeprav v žrelo velike požrešne ribe.  Tudi pastirji zdresirajo nekaj ovac, da sledijo klicu, in ko pastir zakliče, mu preko njih sledi vsa čreda. Tudi če v človeški množici nekaj posameznikov (5 odstotkov) samozavestno in usklajeno krene v določeno smer ali delovanje, jim množica spontano sledi.

Žrtve predsodkov
Glavna vsebina oziroma motiv sovraštva kot socialne drže pa so predsodki, s katerimi ima Slovenija bogate izkušnje. S pomočjo javnih nastopov in medijev smo sicer zmanjšali predsodke do Romov, južnakov, črncev, homoseksualcev, itn., še kar naprej pa slovenski mainstream mediji in nekatere ekstremne politične stranke negujejo predsodke do kristjanov, ne-komunistov, predvsem pa do Janše in “janšistov”. Kot smo v času revolucije tako daleč prignali predsodek proti nasprotnikom komunizma, da z njimi že 75 let opravičujemo povojne pomore desetine tisočih Slovencev, tako tudi sedanja osrednja propaganda že 30 let razpihuje predsodke proti Janši in “janšizmu”, da je v zraku že nova državljanska vojna.

Foto: Nova24TV

Žrtve pa niso le tisti, ki jim je to sovraštvo namenjeno. Žrtve so in bodo tudi tisti, ki jim je propaganda v srce položila to slepo sovraštvo. Tudi ko njihovih žrtev ne bo več, bodo oni sami do konca žrtve lastnega sovraštva. Tudi komunistični revolucionarji in vsi, ki so nekoč ponotranjili to sovraštvo, še vedno potrebujejo sovražnika, saj brez njega očitno hitro zapadejo v “abstinenčni sindrom”. S tem pa se nehote dotaknemo Freudove psihoanalitične govorice o “smrtnem gonu”, o nagonu po destrukciji, sovraštvu in umoru. Morda pa se bo kdaj, kdo od vrlih akademikov, ki tako radi protestirajo proti zamenjavi levičarske oblasti, poskusil poglobiti v psihologijo tovrstnih protestov. A ni pričakovati, saj gre verjetno za akademike, ki bi jih Lenin imenoval “koristni idioti”.

Psihološka vojna
Slovenska država je na nek način še vedno v permanentni revoluciji, oziroma v permanentni psihološki vojni. Na eni strani imamo star model komunistične oblasti, ki ga zastopa totalitarna socialistična drža s popolno izključevalnostjo drugih socialnih skupin, na drugi strani pa model demokratične pripravljenosti vključevanja in sodelovanja. Spopad pa ni sorazmeren, saj je četrta veja oblasti, kot se radi imenujejo slovenski osrednji mediji z nacionalko vred, slepo na strani izključevanja. Niso namreč žrtve, ampak so avtorji, promotorji in vzdrževalci predsodkov.

Če kaj, bi v času pandemije in prihajajoče recesije potrebovali konstruktiven pogovor vseh političnih akterjev za skupno iskanje izhoda iz skupne krize. A prav ti nerazumni protesti, ki so nerazumni zaradi tega, ker protestniki ne vedo, proti čemu protestirajo, s svojo brezumnostjo, histerijo in sovraštvom zabijajo dodatni klin v že taka razklan slovenski narod.

France Cukjati, dr.med.