Svoboda medijev po slovensko

France Cukjati, predsednik Zbora za republiko.

Zadnja Tarča na nacionalki (23. 4. 2020) je bila spet ena tistih, ki dajo misliti. Njihove »preiskovalne novinarke« so nam odkrile, da je minister kar naprej prosil in pritiskal na odgovorne, naj vendarle že speljejo nakup zaščitne opreme, ker virus ne čaka, blagovne rezerve pa so prazne. Ti pritiski so bili očitno nekaj tako nezaslišanega, da so zaposleni dobivali živčni zlom. Navajeni smo namreč, da se take stvari začno z javnim razpisom, pritožbo na izbiro, ponovitev razpisa, itn. No, kakšno leto bi trajalo, razen če bi posel dobili znani mojstri medicinskih stentov ali pa kdo iz Foruma 21.

Še bolj pa se bomo Tarče spominjali po mojstrski zlepljenki raznih namigov. Naj omenim le dva ocvirka, ki bosta šla v anale slovenskega tranzicijskega novinarstva. Del posla z zaščitno opremo je menda dobilo tudi neko podjetje iz Destrnika. Hja, to ni problem. Problem je, kot ugotavlja novinarka, da je v Desterniku župan Franc Pukšič, ki je bil član SDS. Ni pomembno, da že 12 let ni član SDS in da tudi pri tistem poslu nima nič, pomembno je, da se namigu nekega mešetarjenja prilepi SDS. Enako slaboumno je novinarka prilepila dr. Milana Zvera, ker po rodu prihaja iz Destrnika. Vmešala je tudi Anžeta Logarja, ki ga je na mestu predsednika WTE-Slovenije pred sedmimi leti nasledil nek Zlatan Rađelović, ta pa naj bi sedaj pri maskah dobil nek posel. To je pa že domišljija ranga Blaža Zgage.

Oglejte si še: Karantena, ki bo ostala

Ker so gledalci preplavljeni z informacijami, jih sprejemajo površno, v smislu vzpostavljanja več ali manj podzavestnih asociacijskih povezav. To nekateri mediji oziroma novinarji pridno zlorabljajo in kakšnemu neprijetnemu namigu korupcije takoj prilepijo SDS. To izrečejo hitro, med vrsticami, tako da ni časa za racionalno kritičen premislek.

Cilj Tarče je bil jasen
Pronicljivo novinarstvo nacionalke je tudi ugotovilo, da je podjetje GenePlanet prejelo 100-odstotni avans za 220 respiratorjev, dostavilo pa jih je le 90. Pomislite, le devetdeset! Gledalci, ki zaupamo RTV-ju, upravičeno sklepamo, da je za ostalih 130 respiratorjev nekdo pospravil denar v svoj žep. Verjetno, ali kar gotovo so si razdelili na tri dele: GenePlanet, minister in Janša, saj vsi vemo, da Janša že 30 let na vse strani krade.

Foto: RTV Slovenija

To, da je podjetje predložilo bančno garancijo in bi v primeru, če ne bi dostavilo respiratorjev, država lahko takoj unovčila garancijo, je novinarka zamolčala. Celo tega, da se pogodbeni rok za dostavo respiratorjev izteče šele 15. maja 2020, nismo slišali. Ne verjamem, da tega ni vedela, saj je “preiskovalna” novinarka. Tega očitno namerno ni povedala, saj potem cilj Tarče ne bi bil dosežen. Cilj pa je očitno bil namigniti na korupcijo, diskreditirati ministra in posledično tudi predsednika vlade.

Si predstavljate, kakšen fiasko bi režiserji oddaje doživeli, če novinarka ne bi zamolčala pomembnega dela resnice in bi gledalci spontano navdušeno rekli, da so končno tudi tisti naši domači podjetniki, ki v glavnem poslujejo s tujino, priskočili domovini na pomoč? In da se je končno našel minister, ki je odločno udaril po mizi in prebudil državne uslužbence?

Obdelovanje notranjega sovražnika po 80 let starih metodah
Ne samo v tej, v mnogih oddajah nacionalke, da o drugih medijih niti ne govorim, se jasno razgaljata tako cilj kot taktika za dosego tega cilja. Že v času prve Janševe vlade je cel trop “raziskovalnih novinarjev” skupaj s takratnim vodstvom Protikorupcijske komisije namigoval in namigoval, da je Janša prejel neko obljubo podkupnine za oklepnike Patria. V času druge njegove vlade sta Goran Klemenčič in Gregor Virant namigovala in namigovala, kako koruptivno je v Trenti prodal svojo parcelo. Nikoli nobenih dokazov, ki bi vzdržali sodno obravnavo. Eno samo namigovanje in prebujanje negativnih asociacij.

Ta način obdelovanja “notranjega sovražnika” spremljamo že 80 let. Permanentna komunistična revolucija je pravzaprav temeljila na tej tehnologiji. Družbeno zavedni novinarji so namig, ki je prišel z vrha – ali pa so ga kar sami skonstruirali – posredovali javnosti in že je sledil pregon ali še kaj hujšega. Nikoli se ni dokazovalo. Če pa se je, je bilo hecno prostaško. Dovolj je bil namig, da je bil nek tvoj sorodnik ali sosed na protirevolucionarni strani. Ali da si kdaj kaj rekel ali naredil, iz česar bi se dalo slutiti, da si “proti”. In ta miselni vzorec je še vedno prisoten. Zato lahko nek ostareli profesor FDV tudi danes poziva h križanju tistih liberalnih politikov, ki si drznejo razmišljati drugače kot on.

Tudi zadnja afera o medijski svobodi izhaja iz namigov o ogroženosti demokracije. Nikjer nobenega dokaza o preprečevanju svobode in nobenega ukazovanja državnim podjetjem, naj ne reklamirajo v MSM. A nekateri novinarji so prepričani, da če si izmislijo kakšen namig, lahko tudi v tujini osramotijo in potopijo pol Slovenije, če bi s tem potopili tudi Janšo.

Ne manjka nam svobode medijev. Manjka nam poštenosti! Svobode imajo slovenski mediji namreč več kot preveč, saj že prekipeva dobesedno v “svobodo laži”. No, morda je nimajo preveč, ampak jo le razumejo narobe.

dr. France Cukjati