fbpx

Zveri v Ljubljani in zveri na podeželju

Urednik televizijskega programa Nova24TV Aleksander Rant.

Ljubljana je eno manjših evropskih mest. Komaj se lahko primerja z manjšimi provincialnimi mesti Evrope. A v tej prelepi Ljubljani živijo ljudje, ki so tako odrezani od zemlje, od narave, da pravila postavljajo sami. V njihovih očeh so volkovi le prikupni kužki, ki se potepajo po gozdu in se podijo za srnicami, medvedki pa so tako ali tako prijetna bitja, ki nikomur nič nočejo. Tako so jih naučili risanka Medvedek Poo in različni dokumentarci Animal Planeta, kjer so vsa bitja prikazana v izjemno pozitivni luči. Oni, mestni, vedo, da je treba ohranjati naravo in biti prijazen do živali, ker nobena ni nevarna. Med betonskimi obvoznicami in bloki, kamor nobena žival tako ali tako ne bi zašla, vlada prepričanje, da je naravo treba ohranjati za vsako ceno.

To je jasno meščanom, ki mislijo, da je tudi podeželje tako mrtvo kot mesta. A ni tako. Na podeželju ljudje živijo od dela svojih rok in naravo tudi kultivirajo. To, da sploh lahko živimo normalno na tem planetu, je delo pridnih rok kmetov, gozdarjev, lovcev, ki so skozi stoletja krotili naravo. Ker so bili sadovi njihovih rok tako obilni, so lahko nastala mesta, kjer se je hrana trošila, ni pa se pridelovala. In danes to podeželje trpi. Trpi zato, ker jim birokrati v Ljubljani preprečujejo delati to, kar so delali stoletja − skrbeti za ravnovesje med naravo in človekom.

Človeka je preveč, pravijo naravovarstveniki. Treba je poskrbeti tudi za naravo. Njihova ideja je, da bi bilo najbolje, če bi vse travnike in pašnike prerasel gozd, ker se ne zavedajo, da na teh travnikih in pašnikih raste hrana, ki jo vsak dan kupujejo v supermarketih. Najbolje bi bilo prepovedati lovce, pravijo, saj se ne zavedajo, da lovci letno odstrelijo veliko nevarnih živali, ki bi prej ali slej zašle tudi v mesta. Ne zavedajo se, da je moral njihov srnin biftek nekdo uloviti, ga ubiti in dati mesarju. Uživajo v razkošju kupovanja hrane, sanja pa se jim ne, kako to hrano pridelati. Najbrž raste kar na policah v Mercatorju ali Sparu.

Svetohlinski meščani, ki mislijo, da samo oni vedo, kako ohraniti okolje
Ne zavedajo se, da je narava človeku neprijazna. Da marsikdo ne bi preživel v deževnem pragozdu, kjer je lahko usoden pik komarja ali kače ali pajka. Ne zavedajo se, da v teh džunglah živijo zveri, ki bi človeka ubile kot za šalo, ker so mesojede, ker je to cikel življenja. Ne zavedajo se, da so prvotni ljudje postali lovci z razlogom. Ne samo zaradi kož in mesa, pač pa tudi zaradi obrambe pred naravo, ki svojih žrtev ne izbira.

Foto: STA

Naravo je treba ohraniti, pravijo, največ pa k onesnaževanju narave prispevajo prav mesta. Z njihovo potrošnjo, kanalizacijo, avtomobili, smetmi, transportom. Problem sveta so prenaseljena mesta, ne podeželje. Problem sveta so svetohlinski meščani, ki menijo, da se samo oni, ki so oh in sploh izobraženi, zavedajo, kako je treba ohraniti okolje. Mislijo, da so zavedni, ker ločujejo odpadke, a še vedno jih proizvajajo največ. Najbolj se tega, kako ohraniti okolje, zavedajo prav kmetje, lovci in gozdarji. Ti živijo z naravo in živalmi. Ti se vsak dan borijo proti kruti naravi. Ko jim toča uniči poljščine, ko jim volk pokolje drobnico, ko pridelek prizadene suša in je treba naravi pomagati, da obrodi sadove.

Dragi moji betonarji, vzemite culo in pojdite živet v gozdove
In ti tudi vedo, da velike populacije zveri pomenijo veliko nevarnost ne le za človeka, pač pa tudi za druge živalske vrste. Pomenijo nevarnost za preskrbo s hrano, pomenijo pa lahko tudi finančno smrt za kmeta, ki živi od dela svojih rok. Nora debata, ki te dni poteka v parlamentu, lepo kaže, da so prav naravovarstveniki iz mest tisti, ki se jim ne sanja, kako živeti z naravo. Lahko se pogovarjamo o škodljivosti termoelektrarn, o preveliki porabi plastike, o divjih odlagališčih, o kanalizacijskih ceveh čez vodonosnike, saj to vse škoduje naravi. Ne moremo pa ljudi na podeželju pod krinko solidarnosti z živalmi siliti v nevarnost, ki jo predstavljata medved in volk.

Volk je v prvi vrsti zver in ne kužek iz risank.

Je meja med zelenim življenjem in zavestnim ignoriranjem nevarnosti, ki jo predstavljajo zveri. In čas bi že bil, da okoljsko politiko v tej državi začnejo kreirati ljudje, ki so v stiku z naravo, ne pa diplomirani birokrati, ki iz desetega nadstropja svoje stolpnice gledajo na svet z zaprtimi očmi in trdijo, da je tako, kot oni pravijo. Podeželje je narava, mesto pa je betonska džungla, v kateri se ljudje delajo zavedne o naravi. Dragi moji betonarji, vzemite culo in pojdite živet v gozdove. Hitro boste ugotovili, da je prijazni divji kuža iz vaše fantazije v resnici plenilec, ki vas bo tebi nič, meni nič napadel in požrl, pa tudi če imate diplomo iz volka.

Aleksander Rant