Živimo v času, kjer je postalo opravičevanje in normalizacija islama nekakšna dodatna PR-služba tranzicijske levice. Niti sami muslimani se tako goreče ne borijo, da bi svojo vero propagandno slikali kot benevolentno, kot tisti domači levičarji, ki opažajo, da se operacija “novi obrazi” ne bo mogla ponavljati več desetletij in da bo zato treba volivce pridobiti s kakšnim drugim manevrom. Danes mrgoli člankov, ki nas prepričujejo, da muslimani prihajajo k nam kot ljudje dobrih namer in tragičnih usod, ki bi si ponovno radi zgradili porušena življenja in živeli običajno, kot povprečni Evropejci. Saj veste, hiša, avto, služba, 2,5 otroka in bentenje čez vladne predpise. Njihovi otroci so kot naši otroci, njihove skrbi so kot naše skrbi in njihov sistem vrednost je identičen našemu. Pa je res tako?
Se spomnite tistih časov, ne tako dolgo nazaj, ko so Bližnji vzhod zajeli protesti zato, ker si je danski karikaturist drznil narisati sliko preroka Mohameda in je s tem tako užalil muslimane, da so se ti spravili kuriti evropske in ameriške zastave in hkrati uničevati ne le dansko ambasado, predstavništva države, iz katere je bil nesrečni karikaturist, ampak kar vse po vrsti, kar je dišalo po zahodnih nevernikih? Se spomnite groženj s smrtjo? Jaz se. Nekateri pa so očitno pozabili. Naj vam osvežim spomin.
Etika in morala nadgrajena s pravom vs. vojaško plemenski tekst o osvajanju manjvrednih ljudi
Preden nadaljujem, pa moram najprej eksplicitno poudariti, da nisem podpornik civilizacijske izolacije in slepega šankovskega nacionalizma, katerega me plitvo skuša obtožiti regresivno levičarska salonska inteligenca. Načeloma sem za medkulturni dialog in sodelovanje civilizacij. Ljudje smo močni, ko sodelujemo, in ustvarjalnost nadgrajujemo z medsebojno pomočjo. Celotna Silicijeva dolina je zgrajena na temeljih zahodne in azijske inovativnosti, ki je v pičlih treh desetletjih zgradila lepi novi multimedijski svet, v katerem živimo. A prepričan sem, da je dialog s pripadniki verske skupnosti (ki ne predstavlja kulturno enotne civilizacije!), katere osnovna doktrina zajema nestrpnost do drugačnih, sveti boj ter nasilno uveljavitev svojega pogleda na svet, že vnaprej obsojen na propad. Enostavno prihajamo z dveh planetov. Prvi je planet zgodovinske surovosti, nehumanosti, pomanjkanja sočutja do vsega živega. Evropejci smo ta planet zapustili pred 300 leti, muslimani na njem še živijo. Mi smo zdaj na planetu, kjer sta humanistično gojena etika in morala nadgrajeni s pravom. Muslimani pa na planetu, kjer so vsi ti koncepti povsem zamenjani s 1.500 let starim vojaško-plemenskim tekstom o osvajanju manj vrednih ljudi, ki predstavlja osnovo za šeriatsko pravo. Pravo, ki si ga 90 odstotkov muslimanov po svetu – tudi evropskih – želi za pravo dežele.
Nisem rasist. Sem človekoljub. Želim dobro vsem na svetu in hudo mi je pri srcu, ko vem, da je 1.600.000.000 ljudi na Zemlji imelo to nesrečo, da so se rodili v kulturo, ki je po zgodovinskih naključjih islamska teokracija. Žal mi je, da so jih indoktrinirali tako učinkovito, da se v okviru verske doktrine ne zavedajo več, kaj je fundamentalno moralno dobro in kaj slabo. Vem, da bo zaradi tega njihovo življenje bolj nevrotično, shizofreno in manj ljubeče do partnerjev in okolice. Ni mi vseeno, ko pomislim, da večini nikoli ne bo dano živeti v resnični svobodi in da bodo soljudi zmeraj videli najprej kot nevernike in šele nato kot ljudi. Bridka resnica, ki smo jo Evropejci v vsej njeni strahoti dodobra spoznali komaj leta 2005.
Muslimani si niso enotni v tem, ali je preroka dovoljeno upodobiti na sliki ali v podobi kipa. Suniti se načeloma držijo stroge prepovedi, medtem ko v nekaterih šiitskih skupnostih velja, da se prerok lahko upodablja kot del verske ikonografije, spet v drugih je kakršnokoli upodabljanje bogokletno. Pomanjkanje konsistentnosti izhaja iz dejstva, da koran upodabljanja eksplicitno ne prepoveduje, prepovedujejo ga le nekateri hadisi. Prepoved upodabljanja božanstev ni nič nenavadnega v abrahamskih religijah. Tudi stara zaveza, ki ji sledijo judje, kristjani in muslimani že v svojih izvirnih desetih božjih zapovedih iz druge Mojzesove knjige, zapoveduje vernikom, naj si ne “ustvarjajo rezanih podob in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo”. To določilo je krščanstvo kot relikt stare zaveze v prvem stoletju opustilo. Pa tudi, če ne bi – razsvetljenstvo in humanizem, ki sta tako globoko vplivala na krščanstvo in judaizem v sodobnem času, sta porok temu, da se bronastodobni zapisi nikoli ne bi jemali kot dobesedni napotki, kako moramo živeti leta 2018. Česar pa za islam ne moremo trditi.
Ko je upodobitev muslimanskega preroka sprožila proteste po celotnem islamskem svetu
30. septembra 2005 je danski časopis Jyllands-Posten objavil satirični strip, v katerem je bil karikiran prerok Mohamed. Najprej so se pritoževale lokalne danske islamske organizacije, v upanju, da bo njihov protest naletel na čim večjo mednarodno odmevnost. S pomočjo interneta – tega čudovitega medija, ki povprečne smrtnike po navadi povezuje ter vzpodbuja človeško ustvarjalnost in medkulturni dialog, tokrat pa je bil zlorabljen za širjenje doktrine sovraštva in razdeljenosti.
Karikatura preroka Mohameda, kot jo je upodobil danski karikaturist Kurt Westergaard, je s svetlobno hitrostjo zaokrožila po medmrežju in završala po islamskem svetu. Ambasadorji muslimanskih držav so danskemu premierju poslali skupno protestno noto. Kmalu zatem so bolj ali manj nasilni protesti izbruhnili povsod, kjer Mohameda častijo za božjega preroka. Mesta na Bližnjem vzhodu, v severni Afriki, jugovzhodni Aziji in Turčiji so gorela, po ulicah so se sprehajali ogorčeni prebivalci in kriče pozivali k umoru zahodnih križarjev. Ne le arhetipski, strašljivi bradati možakarji s turbani na glavi in mitraljezom v roki. Prerez populacije je bil popoln – veliko bolj kot prerez begunske populacije, kjer prevladujejo mladi moški. Na protestih so se zbirale ženske z otroki v naročju, v hidžab skrite babice, najstniški fantje in predšolski otroci. Besni so zahtevali glave danskih karikaturistov. Le tako bi se neverniki oddolžili za to neznosno razžalitev verskih čustev, ko je nekdo na list papirja narisal karikaturo njihovega odrešenika. Pet let pred arabsko pomladjo, ko so se diktatorji še sladko smejali izza zlatih obokov svojih palač.
V Siriji – deželi, iz katere po mnenju naših osrednjih medijev očitno prihajajo v Evropo sami razsvetljeni inženirji, farmacevti, odvetniki, ekonomisti, vsi po vrsti pohlevni družinski očetje, ki si želijo službe v Daimler Benzu – so nepregledne množice norele po ulicah in se znesle nad vsem, kar je imelo priokus po Evropi ali ZDA (ZDA so pač temni angel islama, ki je po njihovem kriv za vsako gorje na svetu, ne glede na to, ali so v zadevo sploh vpletene ali ne). V Damasku so se najprej znesli nad dansko ambasado in jo požgali med vzkliki: “Alah je velik!”, “Smrt tistim, ki žalijo preroka!”, “S svojo krvjo in dušo te bomo maščevali, prerok božji”, “Nobenega drugega boga ni kot Alah in Mohamed je njegov prerok”, “Smrt Danski!” in seveda: “Smrt Ameriki!” Študentka, stara okrog dvajset let, je s plakatom stala sredi ulice navidezno mirna, kot da obžaluje to, kar se dogaja, dokler je niso dosegli mikrofoni Al-Jazeere. Dejala je, da je ponosna na sodržavljane, ki so tako odločno branili čast preroka, in da se že veseli dne, ko bo iz raja opazovala, kako bodo neverniki goreli v peklu.
Novinarji, ki branijo svobodo govora, so duša evropske civilizacije
Danska, oaza miru sredi Evrope, država, ki je skozi desetletja na Bližnji vzhod pošiljala milijone evrov humanitarne pomoči in skrbno varovala enakopravnost danske islamske manjšine ter negovala njeno pravico do izražanja vere – v tej drugače tradicionalno krščanski deželi – je postala največji sovražnik vsakega pobožnega muslimana. Medtem ko so se presenečeni Evropejci praskali po čelu, češ “kaj za hudiča pa je zdaj to”, je zagorela že norveška ambasada. Osebje je komaj ušlo gotovi smrti, ki bi jih čakala, če jih ne bi na skrivaj pretihotapili iz države. Diktator Bašar al-Asad, sirski voditelj, ki bi ga danes rusofili radi prikazali kot nekakšnega racionalnega pragmatika, je le prilil olje na ogenj z grožnjami, da ne bo več trgoval z državami, ki so objavile nesrečne karikature. Prav tako je iz Danske odpoklical svojega ambasadorja. Oportunistično se je skupaj s sodržavljani – podobno kot drugi bližnjevzhodni tirani – zgražal nad nedopustnim žaljenjem muslimanskih čustev, hkrati pa bil najbrž zadovoljen, ko je ugotovil, da je ljudem bolj pomembno to, če se nekdo norčuje iz preroka, kot to, da jih zatira tiran.
Tistega dne smo spoznali obraz resničnega islama, ki ima več skupnega s časom, ko je Mohamed z mečem po arabskem polotoku prepričeval ljudi, da ima prav, kot pa s sodobnimi liberalnimi demokracijami. Hkrati smo kolektivno začeli ceniti tisto, kar je sodobni zahodni civilizaciji že skoraj položeno v zibko resničnega liberalizma: svobodo do izražanja. Čeprav se je marsikateri evropski časopis sramotno in boječe odločil za samocenzuro (predvsem iz strahu pred maščevanjem), je kar nekaj satiričnih časopisov po Franciji, Nemčiji, Španiji in Italiji kot prikaz solidarnosti z danskimi kolegi ponatisnilo karikaturo preroka Mohameda – zaradi tega sta v Franciji rojena muslimana leta pozneje zverinsko pobila karikaturiste satirične revije Charlie Hebdo. Na danskem rojeni muslimani so kovali zaroto, kako ubiti danskega karikaturista Westergaarda, preden jih je odkrila policija. Dvakrat so ga nato res napadli na domu, tako da bo potreboval 24-urno policijsko spremstvo do konca življenja. A nikoli mu ni bilo žal, da je objavil karikature. Tudi novinarjem revije Charlie Hebdo ni bilo. Vedeli so, kakšno nevarno igro se gredo, a se jim je zdela zaščita svobode izražanja pomembnejša kot njihova življenja. Takšni Evropejci so duša evropske civilizacije. Resnični vojščaki, ki branijo ne le evropsko, ampak človeško svobodo. Na prvi fronti. V jarkih, ki razmejujejo barbarizem od sodobne civilizacije. V skladu z Voltairovo mislijo: “Morda se ne strinjam s tvojim mnenjem, a bom do smrti branil tvojo pravico, da ga lahko izraziš.”
Normalni ljudje s poškodovanimi možgani
Ko sem gledal te povsem običajne državljane, ki so zaradi takšne banalnosti noreli po Damasku, se mi je prikradel v spomin pakistanski odvetnik iz Londona. Ta je nekoč dajal intervju za angleško televizijsko postajo v povezavi s fatvo nad pisateljem Salmanom Rushdiejem, ki je že leta 1988 poskrbel za podobno razburjenje kot danske karikature 17 let kasneje. Rushdie je napisal knjigo Satanski stihi, ki so jo muslimani po vsem svetu razglasili za bogokletno. Sledili so podobni protesti po islamskih državah po vsem svetu, kot pri danskih karikaturah, z absurdnimi pozivi k opravičilu Združenega kraljestva, od koder pisatelj izvira, in pozivi h krvavemu maščevanju. Iranski teokrat ajatola Homeini je na njegovo glavo razpisal fatvo – smrtno kazen, ki nalaga vsakemu muslimanu, da obsojenega grešnika pri priči ubije, če po naključju naleti nanj. Ta omikani pakistanski odvetnik je takrat dejal: “Če Rushdieja kdaj vidim, ga bom takoj ubil. To je moja dolžnost. Ljubim svojo družino, a Alaha ljubim še bolj.”
Gospod ni bil ekstremist. Bil je povsem zmeren musliman. V Angliji rojen in vzgojen, situiran, z dobro službo, hišo, avtom, ženo in majhnimi otroki. Običajen človek, katerega vas ne bi bilo strah pozdraviti na cesti. Saj tudi je normalen. V skoraj vseh stvareh. Razen v bizarnem staro-arabskem prepričanju o nastanku vesolja, ob katerem je odraščal in je poškodovalo njegove možgane do take mere, da v kontekstu, kjer je kakorkoli vključena vera, ne razume več, kaj je dobro in kaj slabo. Pomislite na to naslednjič, ko bodo slovenski ultralevičarji spet aktivistično prešvercali kakšnega sirskega državljana v hram slovenske demokracije. Pomislite, ali je morda tudi on kuril nemško zastavo sredi Damaska med vzkliki: “S krvjo bomo maščevali Alaha!” Pomislite, kakšen bi bil njegov odgovor na vprašanje, ali si zaslužita Kurt Westergard in Salman Rushdie smrt, ker sta razžalila njegovo vero. Statistika, opravljena na področju bližnjevzhodnih držav, nakazuje, da je več kot 50 odstotkov možnosti, da bi bil njegov odgovor: “Da.”
Ravno te dni sejejo seme slovenskih džihadističnih nebes
Mehki 5+1 državni udar, ki se je pravkar zgodil, bo jamčil, da se o teh stvareh ne bomo zares pogovarjali, dokler ne bo prepozno. Ne čez eno ali dve leti. Niti čez pet. Pač pa čez 20-30. V tolikšnem času, kot so se prebivalci bruseljskega predela Molenbeek spremenili iz maroških rudarjev, iščoč služb in denarja, v džihadistična nebesa, kjer ženske hodijo okrog pokrite v vahabitske simbole moške represije in kamor belgijska policija raje ne hodi, razen z vojaškimi okrepitvami. Miro Cerar je kot “tekoči posel” podpisal marakeško deklaracijo in lastnoročno zagotovil, da bomo še desetletja cilj za prihodnje rodove maroških, alžirskih, tunizijskih in libijskih delavcev. Za nagrado bo minister za zunanje zadeve. A že zdavnaj bo užival v zasluženem pokoju v kakšnem prestižnem domu za ostarele, ko se bodo začeli kazati učinki njegove politike. Ko bodo razočarani brezposelni otroci ekonomskih migrantov postopali po slovenskih ulicah – brez dela, brez znanja, z naravno odtujenostjo do družbe, v kateri živijo, saj jim bodo regresivni levičarji preprečevali normalno asimilacijo, kot jim jo že danes. Ko jim bo nekoč prijazen možakar z brado prišepnil, da tam v nekem posebnem prostoru sredi mesta učijo mlade, kot so oni, da so nekaj posebnega. Da ni težava v njih, ampak v družbi, ki jih obdaja. Otrok bo prisluhnil možaku, ki ga finančno napajajo katarsko-savdski petrodolarji. Nasedel bo mamljivim obljubam militantnega vahabizma, s pomočjo katerega se bo čez noč kot superman spremenil iz navadnega brezdelnega postopača v vojščaka. Takrat se Cerar ne bo zavedal, kaj je naredil. Niti preostale marionete trdolevičarskih vlad, ki mu bodo sledile. Nikoli ne bodo ponotranjili dejstva, da ravno te dni sejejo seme slovenskih džihadističnih nebes.
Mitja Iršič