Nikoli v življenju nisem kadil, a priznati moram, da ko vidim tiste nagnusne slike, ki že dalj časa krasijo škatlice s cigaretami, me prime, da bi prižgal. Cigareto bi prižgal samo zato, da zgori, da s to prazno gesto pokažem državi, da ji je spodletelo, da je, namesto da bi ljudi odvrnila od kajenja, nekadilca dejansko spremenila v kadilca. Vseeno mi cigarete preveč smrdijo, da bi to storil. Ravno tako se mi zvrti ob višini trošarin, ki so še en ukrep, s katerim naj bi kadilce odvrnili od kajenja. V resnici so jih samo osiromašili.
V anglosaškem prostoru je izraz “nanny state” dovolj jasen že sam po sebi. V slovenskem govornem prostoru bi ga bilo najprej treba definirati. Če sledimo definiciji slovarja American Heritage, lahko rečemo, da je tako imenovana država varuška oblast, ki se na videz preveč zanima in skrbi za dobro svojih državljanov, še posebej kar zadeva izumljanje vedno novih pravil, zakonov in regulacij z namenom zavarovanja svojih državljanov – po navadi kar pred njimi samimi.
Cambridgeov slovar definira državo varuško kot “oblast, ki skuša dajati preveč nasvetov ali sprejemati preveč zakonov o tem, kako naj ljudje živijo svoja življenja, še posebej kar se tiče hrane, kajenja in uživanja alkohola«. Google ponudi definicijo, ki pravi, da je to “oblast, ki jo [državljani] doživljajo kot preveč zaščitniško oziroma se ta brez razloga vpleta v osebne odločitve”.
Ko država iz kadilcev naredi drugorazredne državljane
Kakor je do sedaj jasno, gre za pikolovstvo, s katerim lahko čas zapravljajo samo pripadniki birokratske kaste, ki nima za početi nič boljšega. Tega je v Sloveniji več kot preveč. To potrjujejo tako nekateri absurdni zakoni kot tudi indeks držav varušk Evropske unije za leto 2019. Slovenija se namreč na tem neslavnem seznamu uvršča v sam vrh, na častno deveto mesto. V primerjavi z letom 2017 smo skočili za kar dve mesti. Samo po sebi je to dovolj dober znak, da oblast svojih državljanov ne jemlje resno, temveč jih obravnava kot trop otrok, ki ne znajo skrbeti zase. Treba nam je stalno govoriti, da se ne smemo dotikati ognja, ker se bomo opekli. Omenjati čredo ovac je na tej točki že kliše. Imamo namreč cel kup nesmiselnih zakonov, katerih namen naj bi v teoriji bil, da nas obvarujejo pred lastnimi slabimi odločitvami, v praksi pa so samo cenen način, kako priskrbeti še kak evro za državno blagajno.
Nikoli v življenju nisem kadil, a priznati moram, da ko vidim tiste nagnusne slike, ki že dalj časa krasijo škatlice s cigaretami, me prime, da bi prižgal. Cigareto bi prižgal samo zato, da zgori, da s to prazno gesto pokažem državi, da ji je spodletelo, da je, namesto da bi ljudi odvrnila od kajenja, nekadilca dejansko spremenila v kadilca. Vseeno mi cigarete preveč smrdijo, da bi to storil. Ravno tako se mi zvrti ob višini trošarin, ki so še en ukrep, s katerim naj bi kadilce odvrnili od kajenja. V resnici so jih samo osiromašili. Moti me tak odnos države do kadilcev, ki so v roku enega desetletja postali drugorazredni državljani. Vse to za njihovo lastno dobro. Če se le odpovedo cigaretam, bodo sprejeti nazaj v družbo in obravnavani, kakor se za človeka spodobi. Vsi drugi verniki kulta zdravega življenja pa pri tem vzdihnejo, kako je zdaj lepši zrak v kavarnah, saj se v njih ne kadi, kakor da so bili ti ukrepi sprejeti vsem drugim na čast. Poskusite namesto kadilcev v zgornji odstavek vstaviti heretike, migrante ali homoseksualce, pa boste hitro slišali krike, kako gre za nezaslišano diskriminacijo brez primere.
Država se vtika, kjer le utegne
Na cestah je stanje še hujše. V Sloveniji smo se vozniki nekako sprijaznili, da lahko država vsake toliko dvigne denarne kazni za prehitro vožnjo. In jih plačujemo. Bojda naj bi zaradi tega vozili počasneje, a veliko bolj verjetno je, da večinoma eni in isti plačujejo vedno večje kazni. Prehitra vožnja na prazni cesti zunaj naselja, prečkanje ceste na kraju, kjer ni označenega prehoda, neprivezan varnostni pas in še bi lahko naštevali. Vse to je kaznivo, ogroža pa samo potencialno posameznika, ki to počne. Država pa ga domnevno ščiti, ko takega človeka udari po denarnici.
Opazili boste, da nisem našteval posameznikov, ki se za volanom med vožnjo igrajo z mobiteli, vozijo vinjeni ali pod vplivom drog, ter kolesarjev, ki vozijo v napačno smer. Take je treba kaznovati, po možnosti vzeti vozniško. Njihova nepremišljena dejanja namreč ogrožajo druge udeležence v prometu. Za take je dovolj dober samo javni promet. Bog ve, da bi na tak način prometne konice v prestolnici zelo hitro postale znosne.
Naša draga država varuška naj bi vse te smešne in nesmiselne zakone sprejemala za naše dobro. V resnici nam dela medvedjo uslugo. Vtika se v naše življenje, kjer le utegne, in ne traja dolgo, ko plačujemo za stvari, za katere niti ne poznamo namena. In vse, kar reče država, je: Ne skrbi, jaz že vem, zakaj je to potrebno.
Ivan Šokić