Po trenutnih inflacijskih napovedih naj bi minimalna plača leta 2023 znašala najmanj 803,80 evra neto (letos 778,40 evra neto). Zvišala bi se tudi denarna socialna pomoč in varstveni dodatek. Toda populistični ukrepi socialistične vlade bodo imeli na gospodarstvo kvarne vplive, saj bo v prihajajoči krizi prišlo do potopa številnih podjetjih – enako kot v času Pahorjeve vlade, ko je svet zajela svetovna recesija.
Po zakonu o socialnovarstvenih prejemkih je treba višino minimalnih življenjskih stroškov, ki vplivajo na višino minimalne plače in vrste socialnih transferjev na podlagi primerljive metodologije na novo določiti najmanj vsakih šest let. Nazadnje je bila ocenjena leta 2017. Po novih podatkih Inštituta za ekonomska raziskovanja, ki ga je pridobila STA, se je letos zvišal za 9,2 odstotka na 669,83 evra.
Neto plača bi tako prvič prebila plafon neverjetnih 800 evrov. Še pred približno desetimi leti je toliko zaslužil uradnik srednjega razreda, danes je to plača, ki jo bodo delodajalci prisiljeni izplačevati tudi takšnim delavcem, ki s svojo dodano vrednostjo ne pokrijejo svojih minimalnih plač.
Zakon o socialnovarstvenih prejemkih narekuje določitev nove višine osnovnega minimalnega dohodka v primeru, da razlika med višino na novo in zadnje ugotovljenimi kratkoročnimi minimalnimi življenjskimi stroški presega 15 odstotkov, ta pogoj pa še ni izpolnjen, zato sprememba sedanje višine minimalne plače ni potrebna, pravijo na Inštitutu.
Minister za delo Luka Mesec je pred nekaj meseci že napovedal, da se bo z naslednjim letom minimalna plača dvignila nad 800 evrov neto, ne bo pa veliko višja od te številke.
Pomembno je razlikovati med razbremenitvijo davkov na delo, s katerim je plače višala Janševa vlada, saj je tam prikrajšan državni proračun (zaradi česar je država prisiljena biti bolj vitka in učinkovita) in dvigom minimalne plače, ki jo imajo socialisti tako zelo radi, saj tu ne gre za odtegljaj fiskusa, ampak delodajalcev – proračun je v resnici na boljšem. Zato je jasna težnja socialistične politike, da izžamejo podjetnike, dokler je to pač še ekonomsko vzdržno, včasih pa tudi čez to raven, saj je v Sloveniji že jasno, da če se že ne pišeš Pirc Musar, ne smeš imeti nikakršnih profitov iz svojega poslovanja. Naravna tendenca levih vlad je torej dvig minimalne plače do takšnega absurda, da se na koncu približa povprečni plači vedno več ljudi, ki prejemajo minimalno plačo ali so blizu.
Kaj bo to pomenilo za gospodarstvo?
Za gospodarstvo ima lahko dvig minimalne plače dolgoročne posledice. Kar velik delež delovne sile v Sloveniji opravlja osnovna dela, njihova dodana vrednost (vrednost, ki jo delavec zasluži podjetju) pa je včasih celo neto negativna. Na koncu takšno podjetje seveda nima druge možnosti, kot da odpušča ali celo gre v stečaj. Socialisti, ki so svojo karierno pot začeli v državnem zboru, radi poudarjajo, da kdor ne more izplačati minimalne plače, tudi podjetja ne bi smel imeti.
Vendarle obstaja velika razlika med Marijami Antonietami v državnem zboru in majhnimi podjetniki, ki zaposlujejo okrog 20 do 30 delavcev in se morajo včasih tudi z negativnimi maržami boriti na konkurenčnem svetovnem trgu. Tekmovati morajo z zahodno delovno silo, kjer je obremenitev na plače veliko manjša, in vzhodno, kjer so plače veliko nižje. Na koncu pa morajo izdelek prodati za isto ceno. Da minimalne plače prehitevajo realno gospodarsko rast v Sloveniji, vemo že zelo dolgo.
Kaj bi to pomenilo za družbo?
Vedno višje minimalne plače bodo pripeljale do naravne inercije, da ljudje ne bodo imeli nobene motivacije, da bi v svojem poslu opravili nadpovprečno delo. Nobene motivacije, da bi naredili kaj več od tistega, kar je nujno. Zakaj le, če bomo na koncu pristali na slovanski Kubi, kjer bosta imela taksist in inženir strojništva isto plačo? Zato tam veliko zdravnikov vozi taksi. Ker se splača. Za družbo je pretirana egalitarnost pogubna, Slovenija pa je že zdaj skoraj svetovni rekorder po egalitarnosti, če upoštevamo meritve po Ginijevem koeficientu neenakosti.
Nenenakost ni slaba beseda, kot jo prikazujemo v Sloveniji. Neenakost pomeni, da tisti, ki pridobijo dodatno znanje, dodatno izobrazbo in spretnosti zaslužijo več kot tisti, ki so šli po končani poklicni šoli za tekoči trak. To je narava človeškega ustvarjanja, ki je Luka Mesec, Robert Golob in njuni socialistični pajdaši ne bodo spremenili – lahko ji bodo le nasprotovali in s tem uničili družbo, tako kot smo že videli pri nešteto socialističnih eksperimentih po svetu.
Mitja Iršič