Kot sem omenil že prejšnji teden, Slovenci radi recikliramo. V Ljubljani, ki od nedavnega ponosno nosi naziv Zelena prestolnica Evrope 2016, za namen ločenega zbiranja odpadkov služi množica zabojnikov. Pred vsako hišo, pogosto kar na pločniku ali drugih javnih površinah, stoji več raznobarvnih zabojnikov, ki tvorijo zanimivo barvno kuliso tega »najlepšega mesta na svetu«.
Tisti z rumenim pokrovom je namenjen embalaži, modri papirju, rjavi je za biorazgradljive odpadke, črni zabojnik pa za mešane komunalne odpadke. Poleg teh manjših zabojnikov se večji zabojniki za odpadke nahajajo še na »ekoloških otokih«. Zabojnik z zelenim pokrovom je namenjen zbiranju stekla, družbo pa mu delata še dva velika zabojnika – za papir in za embalažo. En dan na teden ali na 14 dni (papir) pridejo smetarji z različnimi vrstami smetarskih avtomobilov, ki so namenjeni različnim vrstam odpadkov, izpraznit zabojnike za papir, drugi dan zabojnike za embalažo, tretji dan so na vrsti biorazgradljivi odpadki, četrti dan pa mešani gospodinjski odpadki . Skratka, smeti se pobira več kot polovico dni v tednu. Uporabniki plačujejo odvoz in razgradnjo odpadkov glede na prostornino svojih zabojnikov. Večji zabojnik imaš, več plačaš.
Ločevanje odpadkov v Ljubljani je cela znanost, cel ritual
Javno podjetje Snaga konec leta občane nagradi za pridno ločevanje odpadkov. Če je količina zbranih mešanih komunalnih odpadkov (črni zabojniki) v preteklem letu manjša, kot je bila načrtovana – kar pomeni, da so uporabniki pridno ločevali odpadke – sledi poračun in januarski račun za odvoz smeti je za polovico manjši. Če uporabnik v zabojnik odloži napačno vrsto odpadkov, je lahko zaradi prekrška kaznovan. Način odvoza kosovnih odpadkov – ki je včasih potekal dvakrat na leto in je med dnevi odvoza povzročal grmadenje odpadkov pred hišami in stanovanjskimi bloki ter privabljal ceh primarnih reciklatorjev z Dolenjske, ki so s svojimi razmajanimi kombiji prihajali na nočne pohode, da so pred uradnim odvozom iz odpadkov pobrali baker, aluminij ter sivo litino – je sedaj spremenjen.
Uporabnik lahko pripravi kosovne odpadke in javi Snagi, da jih pridejo odpeljat. Ta storitev je za uporabnika enkrat letno brezplačna oziroma jo uporabnik plača z rednimi računi. Če imate več odpadkov, jih lahko tudi sami odpeljete na Odlagališče Barje, kjer vam uslužbenci podrobno razložijo, v kateri kontejner sodi kateri odpadek in kako jih je treba ločiti. Iz ločevanja odpadkov in njihovega zbiranja smo v Ljubljani naredili pravo znanost in obred. Seveda, zakaj bi iskali rešitve, ki so enostavne, če lahko stvari zakompliciramo?
Enostaven, razumljiv in pravičen sistem
V neki drugi, mali alpski državi – o kateri smo Slovenci konec 80. in v začetku 90. let še sanjali in gojili upanje (da Slovenija postane »druga«) – so bile stvari z ločevanjem in zbiranjem odpadkov že v 80. letih urejene drugače. Ne vem sicer, kako je sedaj, ampak takrat so imeli enostaven, razumljiv sistem zbiranja odpadkov s pozitivno stimulacijo za ločevanje odpadkov. Sistem je deloval nekako tako, da si za odlaganje odpadkov kupil posebne vreče za odpadke, v katere ceno sta bila odvoz in razgradnja odpadkov že všteta. Odpadke si lahko odložil le v teh vrečah.
Vreče z raznovrstnimi odpadki si zjutraj, tj. na dan odvoza odpadkov, ki je potekal enkrat tedensko, odložil na za to določeno mesto ob javni cesti, kjer so jih smetarji pobrali. Tako zbrane odpadke so sežigali v toplarnah ter toploto uporabljali za daljinsko ogrevanje in kogeneracijo elektrike. Dimne pline, ki so pri tem nastajali, so filtrirali, da niso vsebovali strupenih produktov izgorevanja in prašnih delcev. Za odlaganje odpadkov, ki se jih lahko ponovno uporabi (torej kovine, plastike, stekla in papirja), so bili v soseskah premišljeno razporejeni »ekološki otoki« z velikimi zabojniki za ločeno zbiranje odpadkov. Če ti ni bilo škoda denarja, ali nisi hotel ločevati odpadkov, ali pa se ti preprosto ni dalo tega početi in jih odlagati v zabojnike za ločeno zbiranje, si moral kupiti več vreč za odpadke.
Več odpadkov si pridelal, več si plačal
Oziroma obratno – bolj si ločeval odpadke, manj »ostalih« odpadkov si pridelal, kar je pomenilo, da si porabil manj plačljivih vreč. Razvili so enostaven, vsem razumljiv sistem, ki je spodbujal ločevanje odpadkov in s tem tudi zmanjševanje količine odpadkov. Če se je kdaj zgodilo, da si »pridelal« več odpadkov, si uporabil več vreč in tako plačal več. Če pa si »pridelal« manj smeti ali pa si odpadke dobro stisnil, si porabil manj vreč in tudi manj plačal. Enostaven, razumljiv in pravičen sistem, ki slehernika, ki ločuje odpadke in zmanjšuje količine odpadkov, spodbuja in nagrajuje, ne pa kaznuje.
Ljubljanski sistem odvoza odpadkov vsebuje mnoge elemente socializma. Vsi plačujemo odvoz in razgradnjo odpadkov glede na prostornino zabojnikov in ne glede na količino odpadkov, ki jih proizvedemo. Seveda lahko uporabnik zahteva zamenjavo zabojnika za ustreznejšega, ampak še vedno vsi z enako prostornino zabojnikov plačajo enako, ne glede na to, ali zabojnik napolnijo vsak teden do vrha ali ne. Včasih se zgodi, da človek pridela več odpadkov, drugič pa manj. Npr. pri obrezovanju žive meje. Če je v zabojniku odložena napačna vrsta odpadkov, je za to odgovoren uporabnik zabojnika in je zato lahko kaznovan. Za zmanjšanje količine odpadkov in za ločevanja odpadkov smo na koncu leta nagrajeni vsi. S popustom, ki na letni ravni znese okoli 5 %. Zanimiv bi bil tudi podatek, koliko je življenjska doba zabojnikov in kdo je njihov dobavitelj. Meni se zdi, da kar dosti zabojnikov poči ali se polomi, tudi zaradi načina pobiranja smeti.
Slovenci radi recikliramo tudi v politiki
Kot sem napisal na začetku, Slovenci radi recikliramo. Tudi v politiki. Koliko res pravih novih obrazov se je do sedaj pojavilo v politiki? Menjavanje političnih strank je v Sloveniji prej pravilo kot izjema. Morda bi lahko začeli podeljevati nagrade za recikliranega politika leta? Torej tistega, ki je v svoji karieri zamenjal že nekaj strank, volivci pa so ga vedno znova in znova reciklirali. Pripeli bi mu listek, kjer bi – podobno kot na izdelkih, ki so izdelani iz recikliranih surovin – pisalo: izdelano iz najmanj 50 odstotkov recikliranih snovi.
Bi potem še trdili, da gre za nove obraze? Stranka z največjim deležem recikliranih politikov bi seveda postala reciklirana stranka leta. Ja, Slovenci znamo z odpadki. In jih radi recikliramo. Ker imamo občutek, da imamo od tega vsi koristi. Ko bi le res bilo tako.
Gal Kušar