Najdeno brez prevoda

Datum:

Dogajanje na Delu me ne pušča ravnodušnega. Mogoče se kateremu od bralcev ta misel ne zdi oportuna za urednika revije Demokracija, kjer smo ves čas tarča napadov tako leve vlade kot medijskega mainstreama, ki mu pripada tudi velik del uredniške in novinarske ekipe z Dunajske ceste 5, a imam dva razloga.

Prvi je malo bolj oseben, zato ni odločilen za moje mnenje. V črni vdovi, kot se reče stavbi Dela, sem v letih okoli osamosvojitve preživel novinarska učna leta, naučil sem se obrti. Novinarstvo je v prvi vrsti obrt, kjer moraš preživeti vajeniška leta. Najslabše je, ko dajo mlečnozobemu novinarju že prvi dan v pisanje zahtevno temo ali kar komentar. Tega se kasneje ne bo nikoli otresel. Svoj prvi daljši članek sem napisal šele po dolgih mesecih, enako komentar, do takrat me je urednik Željko Šepetavc “drilal” z vestmi in s kratkimi poročili. Priznam, bil sem jezen, a danes sem mu hvaležen. Še vedno lahko, pa če me zbudijo sredi noči, kot se temu reče, v hipu napišem kratko vest ali poročilo. Tega, podobno kot plavanja ali kolesarjenja, ne pozabiš nikoli. Pozneje sem se selil iz medija v medij, nikjer nisem ostal dlje kot štiri leta. To mi je dalo potrebno širino in znanja, predvsem pa svobodo oziroma občutek svobode.

Oglejte si še: Nauk Lawrencea Arabskega

In prav svoboda je drugi razlog, zakaj mi je žal vsakega medija, ki gre po poti propada (čeprav Delo najbrž ni pred stečajem). Desničarji verjamemo v izvorne človekove pravice. Tiste, ki so se pojavile nekje v zgodovini, a nihče ne ve, kdaj. Med temi je na prvem mestu svoboda govora, ki jo razumem v absolutnem smislu. To ne pomeni, da poslušaš samo tistega, s katerim se strinjaš, svoboda govora pomeni predvsem, da daš možnost in ne omejuješ tistega, s katerim se ne strinjaš, ki je mestoma celo žaljiv do tebe. Samo tako lahko prideš do kritičnega premisleka. In teh premislekov sem imel ob branju Dela vedno dovolj.

Ko se v konkurenčni boj med mediji vmeša država
Žal priznavanja te svobode z druge strani nismo deležni. Ko je Marjan Šarec pozval podjetja v državni lasti, naj ne oglašujejo v medijih, ki širijo tako imenovani sovražni govor (karkoli že to pomeni), mu je medijski mainstream ploskal; ko je ministrstvo za kulturo napovedalo, da bo po noveli zakona o medijih medijski inšpektor lahko zahteval odstranitev “sovražne vsebine”, je bil medijski mainstream zadovoljen, češ da je to korak v pravo smer. Novinarstvo, ki je neločljivo povezano s svobodo (govora), je medijski mainstream spremenil v pregon drugače mislečih.

Marjan Šarec

Ne pričakujem, da bodo mediji, ki so vrednotno levo usmerjeni (kar seveda ni nič narobe), prizanesljivi do desnih (opozicijskih) medijev. Lahko nas kritizirajo, lahko nas napadajo, lahko poročajo o nas vse najslabše. To je njihova pravica do svobode izražanja. Naša je, da jim vrnemo, da jim povemo, da se z njimi ne strinjamo. In predstavimo drugo mnenje. Kdo ima prav, naj odloči bralec ali gledalec, za svoje preživetje se bojujmo na trgu. Težava nastane, ko se v ta konkurenčni boj vmeša država in skuša medije regulirati po meri vrednotne usmeritve, ki jo zastopa DNS. Ta organizacija pa je bolj kot ne levičarska. Še slabše je, ko na pomoč državo kličejo mediji sami. Ne samo zato, da bi jim pomagala, ampak zato, da pomaga uničiti (opozicijsko, desno) medijsko konkurenco.

Mainstream izgubil zaupanje
Kaj natančno se je zgodilo z Delom, ne vem. Moje osebno mnenje je (ne nujno točno), da je Stojan Petrič kupil časnik, ker so mu bili obljubljeni državni (predvsem gradbeni) posli. S precenjenimi ponudbami (in na koncu tudi sprejetimi) bi financiral Delo, za katerega so se dediči nekdanjega režima bali, da bi padel v napačne roke. Očitno se ni izšlo, zato Delo preprosto srečuje trg; ljudem se zdi škoda denarja, da ga kupijo. Res je, novice, ki so na spletu dostopne vsem in vsakomur, so naredile svoje. A svoje je naredilo tudi nezaupanje v verodostojnost časnika. To se je najbolj pokazalo leta 2015, ko so večino člankov o migrantskem valu spremljale fotografije nebogljenih žensk in otrok. Resnica je bila drugačna. Večina prišlekov je bila moških, starih med 20 in 30 let. Ko so uporabniki družbenih omrežij (in redki mediji) objavljali fotografije, ki so odražale dejansko demografsko strukturo migrantov, se je zaupanje (ne samo v Delo) zmanjšalo. Ljudje namreč bolj verjamejo tistemu, kar vidijo na lastne oči, kot tistemu, kar je objavil medijski mainstream. Celo več. Bolj verjamejo prijatelju na Facebooku ali Twitterju kot mainstreamu. In ko še do migracij empatičen Delov novinar Boštjan Videmšek potencialne bralce označi za “neizobraženo drhal”, potem se človek res vpraša, zakaj bi sploh še kupil časnik ali internetno izdajo Dela.

Mediji zaradi tehnološkega napredka delujemo v spremenjenih razmerah. A vedno bi morali biti na strani svobode, upreti bi se morali vsaki tiraniji in regulativi. Žal nekateri na pomoč kličejo državo, zato so se (z)našli v pasti. To ni dobro. In da bi to razumel, ne potrebuješ prevoda.

Jože Biščak

Sorodno

Zadnji prispevki

Politična analitika: Gre za njeno nesposobnost, ne za to, da je tujka

Včerajšnja interpelacija Emilije Stojmenove Duh ni postregla z njenim...

Občina Središče ob Dravi zaradi azilnega doma s tožbo proti vladi

Samodržna odločitev vlade, da brez posvetovanja z lokalnimi skupnostmi...

GZS: Jedrska energija nam lahko zagotovi stabilno in zanesljivo oskrbo

"Vesela sem, da je vlada sprejela predlog resolucije o...

Na Teznem našli bombo iz druge svetovne vojne

Pri zemeljskih delih na ulici Ledina v mariborski četrti...