fbpx

Namišljena ogroženost slovenskih novinarjev

Sociolog dr. Matevž Tomšič (Foto: Demokracija)

Ena največjih izmišljij, ki so jo slovenski levičarski aktivisti lansirali v mednarodno javnost in vanjo prepričali del političnih in medijskih krogov, je ta o njihovi domnevni ogroženosti v času Janševe vlade. Na to temo potekajo debate v evropskem parlamentu, na to temo se pišejo članki v različnih evropskih glasilih, na to temo nastajajo pozivi različnih mednarodnih organizacij. Predvsem naj bi bili “pod pritiskom” novinarji in drugi medijski ustvarjalci.

Vendar pa resnih dokazov za to kar ni mogoče najti. Oziroma so ti precej šibki. Najpogosteje navajajo troje: vladne kadrovske poteze, spremembe medijske zakonodaje ter zapise premierja in njegovih kolegov na družbenih omrežjih. Vse to je na zelo trhlih temeljih.

Oglejte si še: Ugrabljena Evropa

Glede kadrovanja. Na večino slovenskih medijev vlada nima nobenega vpliva, saj so v zasebni lasti. Ti lastniki pa so večinoma tajkuni, povezani z levo politično opcijo. Vpliv bi lahko imela edino na medije, kot sta Radiotelevizija Slovenija in Slovenska tiskovna agencija, ki sta v javni lasti. A še tukaj je njen manevrski prostor močno omejen, saj so v njih na ključnih pozicijah številni kadri, povezani z levico. Le-ta jih je namreč tja postavila po izrazito političnih kriterijih. Trditi, da sta direktor STA ali nekdanji generalni direktor nacionalke politično neodvisna menedžerja, je vrhunsko sprenevedanje.

Glede sprememb medijske zakonodaje. Do sedaj se na tem področju sploh ni kaj dosti zgodilo. Nastali so določeni zakonski predlogi, ki so po svoji vsebini vse prej kot radikalni. Vendar tudi takšni v sedanji konstelaciji političnih sil nimajo veliko možnosti za to, da bi bili potrjeni v parlamentu. Kakšno grožnjo torej lahko predstavlja oblast, ki niti tako majhnih sprememb ne more udejanjiti?

Samoviktimizacija z namenom sprevračanja dejanskega stanja
In končno še glede napadov na družbenih omrežjih. Res je, da bi se marsikateremu tvitu vladajoči lahko odpovedali. To bi bilo pravzaprav zanje zelo koristno. S tem namreč samo pomagajo svojim nasprotnikom (pre)usmerjati pozornost na nekaj, kar nikakor ni ključnega pomena za usodo države. Karkoli že lahko očitamo načinu komuniciranja vladnih predstavnikov, to ne “ogroža” njihovih nasprotnikov. Ali je zaradi Janševih tvitov kakšen novinar, kulturnik, aktivist izgubil službo? Bil fizično napaden? Bila poškodovana njegova lastnina? Kolikor je znano piscu teh vrstic, je odgovor na vsa ta vprašanja negativen. Poleg tega je marsikateri takšen zapis, kakorkoli že netakten, grob, žaljiv, odziv na širjenje evidentnih neresnic v dominantnih medijih.

Razvpiti družbenopolitični delavec Blaž Zgaga. (Foto: STA)

V resnici niso levičarski novinarji, kulturniki, univerzitetniki, civilnodružbeniki itd. tisti, ki so v Sloveniji ogroženi. Če že kdo, potem so ogroženi tisti “na drugi strani”. Se pravi tisti, ki javno zavračajo njihove ideje, nasprotujejo njihovim političnim izbrancem ali celo – Bog ne daj! – podpirajo desno politično opcijo. Daleč najbolj brutalnega napada je bil deležen novinar “neprave” nazorsko-politične usmeritve – govorim seveda o Miru Petku. Zagotovo eden najboljših televizijskih novinarjev in dokumentaristov Jože Možina je bil zaradi svojih prispevkov tarča številnih groženj in napadov – celo fizičnih. Pa ga niti njegov delodajalec pri tem ni vzel v bran. In spomnimo se, sedanji direktor STA, ki ga levica jemlje v bran, je najprej šikaniral in nato “vrgel na cesto” hudo bolnega urednika Boruta Meška, ker naj bi bil pripadal »napačni« opciji.

Pri samoviktimizaciji slovenskih levičarjev gre torej za sprevračanje dejanskega stanja. Na svoje nasprotnike projicirajo to, kar počnejo sami; sedanji njim neljubi vladi pripisujejo to, kar počnejo njihova politična omrežja. Oni niso žrtve krivic, ampak so tisti, ki so dejansko privilegirani.

dr. Matevž Tomšič