fbpx

Naravne danosti, Peter Klepec in šola so ključ razvoja

Foto: iStock

Izročilo pravi, da Petru Klepcu moč ni bila dana od vselej. Najprej je bil le šibek pastirček, izpostavljen nasilju močnejših vrstnikov. Ko je nekoč pred sončno pripeko z vejevjem zaščitil spečo gorsko vilo, mu je ta v zahvalo podarila nadnaravno moč, s katero je svoje mučitelje spravil k pameti. Opustil je pastirjevanje in okoli domače bajte iztrebil zemljo, ki je njemu in njegovi materi poslej dajala kruh.

Po poroki si je zgradil hišo v Malem Lugu na hrvaški strani pri Gerovu. Strešno gredo je menda napravil kar iz drevesa, ki ga je izruval na bližnjem hribu in na hrbtu pritovoril v dolino. Ko so h Kolpi znova prihrumeli Turki in s konji vdrli tudi v osilniško cerkev, je Peter domači fari prihitel na pomoč. Med potjo je pri Fažoncih izdrl smreko in z njo Turke pregnal iz doline. Izročilo ve povedati, da ga je cesar iz hvaležnosti oprostil davkov in mu podelil pravico do lova.

V obdobju vpadov so Turki za pohode v notranjost takratne Kranjske zelo pogosto izbrali pot preko Koupe in Kočevja. Legenda o Petru Klepcu se je kot ljudski spomin na te čase ohranila v krajih okrog Osilnice in jo poznajo tako na slovenski, kakor tudi na hrvaški strani Kolpe. Priimek Klepec je dejansko pogost na obeh straneh meje, zato Klepca med svoje ljudske junake prištevamo tako Slovenci kot Hrvatje.

Tako Wikipedia o osilniškem junaku in njegovi moči.

Pozabljen perspektiven svet
Danes je od tega junaštva in moči ostala le ograja na bregu Kolpe ob cesti, ki vodi v Osilnico. Na ozki poti tik ob reki se težko srečata dva avtomobila, postanek pa ponudi prekrasen pogled na reko in pečine nad Osilnico, ki sameva v divji lepoti, medtem ko so jo zapustili mladi in odšli v beli svet, stari pa, kolikor jih še je, nostalgično opazujejo, kako gre svet, ki so ga gradili, počasi v pozabo. Tovarna, ki so jo privlekli tja socialisti še v času, ko je bila Slovenija v Jugi, je seveda propadla. No, nič hudega. Tja sodi kot smreka v očesu, sodeč po arhitekturi. Mali dragulji, na katere naletiš po poti, starodavna cerkvica, majhne lesene temne hiške z rdečimi polkni, ravnica ob reki, nagajiva skulptura Petra Klepca, čudovita reka, bi najbrž navdušili nadobudneže z Vrbskega jezera v Avstriji, za katere so še v Jugi vedeli povedati, da ustvarijo več prihodka od turizma kot celotna jugoslovanska obala. Lastnik malega penziona se kot Peter Klepec upira pozabi in še ohranja vero v razvoj. Na svoji terasi postreže goste kot kralje, potem ko so se s kanuji spustili po reki, prehodili pečine, prekolesarili dolino.

Če bi le bila spodobna cesta do Osilnice. Toda ne. Ni ceste, ni perspektive in nedavno so celo zaprli šolo. Čisto majhni otroci se morajo voziti v šolo 25 km daleč po vijugasti cesti in se nato pozno vrniti iz sosednje Fare domov, ko šolski avtobus napaberkuje otroke iz vse občine, do konca in kraja utrujeni. Hrvaška je bliže, zato nekateri otroci hodijo tja v vrtec, si morete misliti??

Brez šole ni prihodnosti
Med ljudmi najbrž ni prav znano, pa zato nič manj ne drži, da ravno v majhnih podružnicah lahko poteka pouk najbolj prijazno in najbolj sodobno, saj gre za individualen pristop k vsakemu učencu, kar je sicer v  velikih oddelkih načelo, ne pa vedno tudi praksa. Pedagoške prakse majhnih podružničnih šol s kombiniranimi oddelki so lahko vodilo za večinske šole, kjer sta danes običajno dva oddelka na razred. Učitelji v podružničnih šolah se ne morejo slepiti, da so “vzeli snov”, ker preprosto v teh šolah z industrijskim pristopom – vsem enako – ne gre. Učitelji morajo sprogramirati pouk malodane za slehernega  učenca, to pa pomeni intenzivno individualizacijo – po domače, pristop morajo učitelji prilagoditi posamezniku, pri tem pa spoznajo njegove prednosti in težave, to vedenje pa učitelja nadalje vodi k učinkoviti metodi, ki učencu najbolj koristi. Učitelj lahko zazna tudi zametke učenčeve kariere skozi različne stopnje šolanja in mu tako pomaga najti samega sebe v poklicu in življenju. In, učitelj dobi tam najbolj dragocene izkušnje. Vsak učitelj bi morda moral nekaj časa poučevati v taki šoli.

Najlaže je reči, da situacija po pravilniku ne zdrži, najlaže je zapreti šolo, ker država težko pogreša 40 tisoč evrov letno, kolikor znaša bruto plača učitelja, in nekaj materialnih stroškov, namenjenih za pouk. Drugo, kar zadeva vzdrževanje stavbe, tako ali tako plača občina. Sedaj bo ubožna občina plačevala še dodatno za prevoz otrok, okroglih 10 tisoč evrov letno.

Kaj pa, če bi namesto tega malo pomislili?
Koliko pravzaprav stane, da se zgradi ena regionalna cesta? Je to res tako nedosegljivo? Če ne zmoremo sami, bi pa morda poklicali one z Vrbskega jezera? Kaj pa, če bi ponovno preučili nekatere predpise, ki so dobesedno uničili kmetijske panoge v tej dolini? Kaj pa, če bi se ministri s področja infrastrukture, gospodarstva in turizma, kmetijstva, dela in družine, kulture in izobraževanja enkrat sestali v Osilnici in razmislili, ali je moč kaj storiti s tem biserom. Če bi vsaj prišli do tja, bi videli, da ima kraj izjemen turistični potencial, možnosti športne rekreacije, nekaterih kmetijskih panog, ljudske obrti, kulture …Kaj pa, če bi uporabili evropska sredstva za koristno stvar, za zagon kakšnih startup podjetij in napotili mlade nadobudneže v dolino, kjer bi preučili mnogotere možnosti, ki jih nudi kraj, ter osnovali dejavnosti, ki bi dali kraju nov zagon. Menda je v kraju kup praznih hiš, ki kličejo po otroškem živ žavu …

Nekoč je slovenski živelj segal do Dunaja, nato smo se umaknili na južno stran Alp, in če bo šlo tako naprej, se bo počasi in zanesljivo tako stisnilo slovenstvo v majhno tanko črto preživetja in ugasnilo kot utrujeno srce.

Dragulji so več vrst: dragi kamni, prelepa dolina z reko in pečino, predani Petri Klepci in – mala šola, kjer je opažen vsak učenec. Znamo narediti iz problema priložnost? Bi se hotela katerakoli vlada pobahati s tem? Misliti ali ne misliti, biti inovativni ali mrtvoudni, to je sedaj vprašanje. Vprašanje za vse nas. Predvsem pa za našo vlado.

Mojca Škrinjar