Brez misije, brez smisla, brez resničnega razloga za nadaljevanje farse, ki se vleče že skoraj 30 let. Nekaterim bo to zvenelo pregrobo, a nedavna eskapada Turčije – ravno tako članice NATO pakta – je v Siriji pokazala, da države članice NATO nimajo skupnih ciljev. Še več, njihovi interesi si celo nasprotujejo.
Tako smo lahko spremljali situacijo, kjer so se na bregu, ki je nasprotoval turški invaziji v Sirijo iz takšnih ali drugačnih razlogov, znašle Rusija, večina držav EU, ZDA, Kitajska, Iran in Sirija. Številne članice zveze NATO so zaradi turškega napada na Kurde v imenu boja proti terorizmu, Turčiji – članici NATO – sprva grozile s sankcijami, nato pa jih celo uvedle. Tega ne izpostavljam, zato ker bi branil turška dejanja, temveč da bi jasno demonstriral, kako preživeta je ideja o zvezi NATO.
Začelo se je z bruseljskim sporazumom leta 1948, ki so ga podpisale Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Francija in Združeno Kraljestvo. A ta je bil zgolj razširitev dunkirškega sporazuma med Združenim kraljestvom in Francijo, katerega namen je bil zagotoviti skupno obrambo v primeru še ene vojne z Nemčijo. Zatem je prišlo do sovjetske blokade Berlina in hitro je postalo jasno, da veliki sovrag ni več Nemec, temveč Sovjet. V skladu s tem so članice bruseljskega sporazuma leta 1949 v Washingtonu skupaj z ZDA, Kanado, Portugalsko, Italijo, Norveško, Dansko in Islandijo podpisale severnoatlantski sporazum.
Celoten smisel novonastale organizacije pa je na kratko povzel ravno prvi generalni sekretar zveze NATO, Hastings Ismay, z besedami, da je cilj zveze NATO “držati Ruse stran, Američane blizu, in Nemce dol.” Članice novonastalega vojaškega pakta so se ob tej priliki zaobljubile, da napad na eno od njih pomeni napad na vse njih. Varšavski pakt je kot protiutež NATO nastal šele leta 1955.
Vseeno lahko sprejmemo, da so se na zahodu z razlogom bali komunizma, ki je prežal izza železne zavese, ki se je po besedah britanskega premiera Winstona Churchilla raztezala od “Szczecina na Baltiku do Trsta na Jadranskem morju.” Lahko sprejmemo, da so vse do samega padca berlinskega zidu države članice zveze NATO dejansko imele razlog za vztrajanje pri severnoatlantskem zavezništvu.
A od takrat je minilo polnih 30 let. NATO pa se je v teh desetletjih izkazal za kuro brez glave, ki drvi zdaj levo, zdaj desno, ne da bi res vedel, kam želi priti. NATO je navkljub vsemu ostal v miselnosti hladne vojne. In kakor je Ismay vztrajal, da je treba “Ruse držati stran,” tako je tudi po koncu hladne vojne vztrajal naprej NATO. Ni bilo več komunističnih Sovjetov, a zato so tu bili Rusi, ki so bili njihovi nasledniki. Od komunistične Kitajske 50-ih let je ostal spomin, a to jastrebom ni preprečilo, da ne bi v imenu boja proti “komunizmu” in v imenu “demokracije” ter “svobode” še naprej poskušali mešati štrene.
Ob tem pa ne gre pozabiti, da je Turčija, vsemu navzlic ena od najstarejših držav članic zveze NATO, starejša celo od varšavskega pakta, severnoatlantskem zavezništvu se je skupaj z Grčijo priključila že leta 1952. A danes, ko se vprašamo ali bi države članice NATO bile res pripravljene iti v vojno za Turčijo, lahko samo zmajujemo z glavo. Enak odgovor bi najbrž dobili tudi v marsikaterem drugem primeru, a sami še vedno vztrajamo v prepričanju, da nam NATO nudi varnost – pred kom točno, ostaja neznano. Domnevno pred tremi ostalimi sosednjimi državami, ki so ravno tako članice NATO.
A tudi tu se stvari počasi premikajo. Ameriški predsednik Donald Trump že dalj časa opozarja, da je zveza NATO zastarela, saj se še vedno ukvarja z neobstoječo Sovjetsko zvezo. Trump ravno tako ni prizanašal zaveznikom, ki ne izpolnjujejo svojih finančnih obveznosti, a vseeno pričakujejo, da jih bodo ZDA branile pred sovražnikom. Katerim sovražnikom? Rusi, Kitajci, ali hordo islamskih migrantov, ki drejo v Evropo?
Trumpovi kritiki NATO se je pridružil še francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je zavezništvo nedavno označil za “klinično mrtvo”. Na drugi strani so vedno veliki zagovorniki NATO ravno Nemci, ki namesto, da bi vlagali v svojo vojsko, raje vlagajo v Severni tok, ki jim bo zagotovil redno dobavo zemeljskega plina iz Rusije.
Živimo v svetu, kjer naši zavezniki imenujejo sovražnike svojih dejanskih zaveznikov za “zaveznike” in obsojajo napad dejanskih zaveznikov na svoje “zaveznike”. NATO je mrtev. Naj živi OTAN …
Ivan Šokić