Ne zapravite spet priložnosti, ki vam jo ponuja božič!

Luka Svetina.

Pomen božiča se v zadnjih letih izgublja. Trgovinske veleblagovnice so praznik rojstva Jezusa Kristusa spremenile v nakupovalno norijo, ko ljudje še na božični večer hitijo in mrzlično nakupujejo darila za svoje najbližje, prijatelje in poslovne partnerje. Vsi so že rahlo utrujeni od decembrskih zabav, prevelikih količin popitega alkohola in naveličani standardnih instant božičnih pesmi, ki se že od konca novembra vrtijo na vseh večjih komercialnih glasbenih postajah. Večina je že tako utrujenih, da jim gredo prazniki že kar malce na živce in marsikdo komaj čaka, da bo norija končno mimo. Tisti, ki ohranjajo tradicijo, bodo zvečer v krogu družine sedli za mizo k božični večerji, nato odšli k polnočnici, spili še kakšnega kuhančka in verjetno odšli domov … Spet drugi praznike jemljejo povsem drugače; božično noč bodo raje preživeli v katerem izmed nočnih lokalov in se prepustili mestnemu utripu, ki jih bo pogoltnil in potem izpljunil naslednje jutro.

Kako preživeti božič na pravilen način? Verjetno vsak zase misli, da tako, kot mu je to najljubše. Žal bo večina spet zapravila priložnost, da ta čudoviti večer (in dan) nameni predvsem samemu sebi, pa četudi morda ni veren. Da se sreča s svojo dušo, od katere beži. Da se pogovori sam s seboj, si prizna svoje napake, se morda brez kančka slabe vesti zjoka sam nad seboj. Nad preteklim letom. In se vpraša, ali je zadovoljen s tem, kakšna oseba je. Kaj bi morda v naslednjem letu storil drugače? Kako lahko za spremembo pomaga drugim, da jih osreči? V tem krutem svetu individualizma je božič namreč tisti čas v letu, ko imamo resnično možnost in čas za nekaj samorefleksije.  Sleherni od nas. Božič je čas miru, ljubezni in odpuščanja. Čas, ko imamo priložnost, da odpustimo drugim, predvsem pa samemu sebi.

Britanski pesnik Edward Young je nekoč dejal, da je duša brez razmisleka kot prazna lupina, ki teče proti uničenju. Veliki filozof je še dejal, da neraziskanega življenja ni vredno živeti, kar samo poudarja vrednost samorefleksije. Toda ta samorazmislek mora biti globok in iskren, saj samo tako lahko dosežemo želeni rezultat samo popolnitve. To iskanje lastne duše naj bi prineslo renesanso. Young meni, naj nas vse to ponovno približa Gospodu in Odrešeniku, ko počnemo stvari, ki bodo prijetne njegovim očem.

Ne bežite pred samim seboj, pa četudi vas bo spoznanje zabolelo
Naučiti se nekaj novega o samemu sebi, iz svojih lastnih izkušenj, nam lahko pomaga doseči osebnostno rast. Osebnostna rast je ena od najboljših stvari, ki vpliva na sleherno področje posameznikovega življenja. Ko torej končno enkrat zberemo pogum za samorefleksijo, pred čemur radi bežimo, ne smemo biti selektivni, temveč zelo odkriti do samega sebe. Cilj je, da ne izpustimo nobenega detajla, pa če se nam zdi še tako nepomemben. Ne glede na to, kako boleča bo morda posameznikova izkušnja, se bodo zgolj na takšen način resnično odprle nove možnosti. Ko nekdo resnično osebnostno raste, razvije ponižnost, potrpežljivost, integriteto in odgovornost. Vse to pa so kvalitete oz. vrednote, ki jih združuje praznovanje rojstva Jezusa Kristusa in letos ni prav nič drugače.

V knjigi Modrost življenja – 200 duhovnih načel za večno življenje, v kateri je John M. Templeton zbral ljudska izročila vseh kultur tega sveta, lahko preberemo, da je v življenju neskončno možnosti. Sami si postavljamo ovire, sami si zapiramo vrata v lepše življenje, sami si zapiramo stara vrata, kjer smo pozabili del sebe. Naša civilizacija je skozi tisočletja razvijala platforme za izpopolnjevanje različnih področij našega življenja, izkušnje so nas obogatile z znanjem, kje, kako in na kakšen način lahko dosežemo napredek v našem življenju. Dejavnostim, s katerimi napredujemo, smo dali ime, prostor in čas. Tako se otroci v šoli učijo socializacije in osnov življenja, anonimni alkoholiki se na delavnicah učijo ponovno zaživeti kvalitetno, prosti čas lahko preživljamo v športnih dvoranah ali na prostem. Imamo porodnišnice, kjer se rojevajo nova življenja, imamo bolnice, v katerih se bolniki, pogosto izolirani, zdravijo in okrevajo.

Enako je pri bolni in ranjeni duši; ne moremo je pozdraviti tako, da bežimo od nje, da jo zanemarjamo in se zamotimo z drugimi opravili, in da proces ozdravitve ves čas prelagamo v prihodnost.

Ovinek, ki ga delamo, ko smo skrenili s prave poti, je vedno večji, pot nazaj je vedno daljša.

Darovi, ki nam jih je dalo življenje in ki jih nočemo izkoristiti
Samoozdravitev oz. samorefleksija je možna samo v mirnem okolju, v družbi samega sebe, najbližjih in Boga. Bog nas namreč ni ustvaril zato, da bežimo od njega in se odpovemo temu, zaradi česar nam je podaril življenje. Ustvaril nas je tako, da nam je vsem podaril čudovite darove, vsakemu kakšnega. Nekatere celo čisto vsem; možnost razumevanja, odpuščanja in sprejemanja. Ponos je tisti, ki nam pogost nagaja, da ne sprejmemo teh darov, ki so jih ti ljudje prinesli v naše življenje. Najbolj s temu škodujemo ravno samemu sebi.

Ko odrečemo ljubezen ljudem zato, ker jih je težko ljubiti, pozabljamo na dejstvo, da nas Bog vedno ljubi, četudi nas ni vedno lahko ljubiti. (Rimljanom)

Znani ameriški country pevec Ellis Paul prepeva o tem, da se moramo ves čas premikati naprej, da se svet za nikogar ne ustavi. Ne zamudimo torej priložnosti, ki nam jo ponuja praznik družine in miru, da se ponovno usmerimo na pravo pot.

Ekipa Drugorazredni vam želi miren božič in srečno novo leto 2020!

Luka Svetina