To, da pretežni del slovenskega medijskega prostora bolj ali manj odkrito favorizira levi politični pol, ni nobena skrivnost. Takšno stanje tudi ni od včeraj. Domala vse raziskave medijskega poročanja, ki so bile do sedaj opravljene, so pokazale, da prispevki, ki podpirajo levico in/ali so kritični do desnice, izrazito prevladujejo nad tistimi, ki podpirajo desnico in/ali so kritični do levice. Prav tako je bistveno več takšnih, ki promovirajo ideje, ki – vsaj v slovenskem prostoru – veljajo za levičarske, kot pa je takih, kateri promovirajo ideje, ki veljajo za desničarske.
Vendar pa zlizanost dominantnih medijev in njihovih novinarjev z levo politiko še nikoli ni bila tako očitna kot sedaj, ko je na oblasti »svoboda«. To se ne izraža samo v nekritični medijski podpori, ki jo uživa aktualna vladajoča garnitura in predvsem njen vodilni predstavnik, ki je bil že v času predvolilne kampanje oz. vse od takrat, ko se je odločil za (vnovični) vstop v politiko, varno zavit v medijskem kokonu, v katerem je uspešno skrival svojo obilno »prtljago« iz preteklosti. Še bo jasno se to kaže v številnih prestopih iz novinarskih v politične vrste. To se je začelo že pred volitvami, ko so se številni »neodvisni« novinarji znašli na seznamih kandidatov političnih strank – seveda skoraj izključno tistih z levega političnega pola. Pospešek pa je dobilo po prepričljivi volilni zmagi »svobodnjakov« in vnovičnem ustoličenju leve vlade. Sedaj se dogaja prava selitev novinarjev na položaje v organizacijskih strukturah vlade, z njo povezanih ustanov in posameznih vladnih strank (predvsem največje med njimi). Če so bile tovrstne selitve do sedaj vendarle posamični dogodki, je zdaj to postal kolektiven fenomen.
To nesorazmerno prehajanje novinarjev v vrste leve politike samo po sebi priča o izraziti neuravnoteženosti medijskega prostora. Vendar je zadeva še bolj problematična. Je namreč jasen dokaz o visoki stopnji politizacije medijev. Težko je namreč verjeti, da so ti novinarji kar čez noč začutili, da je njihovo novo poslanstvo v političnem angažmaju. Velika večina teh, ki so oz. bodo v kratkem zasedli položaje v upravno-političnem aparatu nove oblasti, so bili že do sedaj pri svojem novinarskem delu izrazito politično pristranski. Ta pristranost je še posebej prišla do izraza v času mandata tretje Janševe vlade. Nekateri mediji so bili dobesedno specializirani za nenehno udrihanje po vsem, kar je ta vlada storila, in za sistematično diskreditacijo tistih, ki so bili povezani z vlado in vladnimi strankami.
Med temi je posebno vlogo igral spletni portal Necenzurirano. Namen njegove ustanovitve je bil samo eden: obračunavanje z vsemi, ki so nevarni postkomunistični globoki državi; se pravi predvsem z Janezom Janšo in njegovo stranko, a tudi z njegovimi zavezniki. Na drugi strani pa mu ni o spornih dejanjih sedanjega premierja Goloba uspelo »odkriti« ničesar. To je razumljivo, saj je ena od novinark prejela obilno plačilo iz njegovega nekdanjega podjetja. Gre sicer za portal, ki je v smislu branosti dokaj obskuren, a ker je vpet v omrežje dominantnih medijev, ki so ves čas vneto reklamirali njegova »odkritja« (običajno začenši z besedami »po poročanju portala Necenzurirano …«), je dosegal bistveno večji domet, kot bi ga bil sam po sebi zmožen.
In sedaj se iz tega medija ljudje tako rekoč kolektivno selijo v službe pod okriljem vladajoče politike. Tega ni mogoče razumeti drugače kot nagrado za zasluge za to, da je se »prava« politična opcija znova povzpela na oblast. Na del novinarjev je očitno treba gledati kot na politične operativce.
Dr. Matevž Tomšič