Novih oblastnikov so polna usta hvalnic o vlogi in pomenu civilne družbe za razvoj demokracije in vseobčo blaginjo ljudi. V ta namen je vlada raznim nevladnim organizacijah dodelila dodatna sredstva iz evropskih fondov. Ker da edino na ta način, tj. ob ustrezni finančni preskrbljenosti, lahko uspešno opravljajo svojo funkcijo.
Tega, da je civilna družba pomemben del sodobne demokratične ureditve, ni mogoče zanikati. Demokratične funkcije civilnodružbene sfere so različne. Organizacije, ki sodijo v njen okvir, pomagajo različnim družbenim skupinam, da artikulirajo svoje interese. Poleg tega s svojim delovanjem informirajo ljudi o tem, kaj se dogaja v ožjem in širšem družbenem okolju. Še posebej pomembno je informiranje o početju tistih, ki imajo moč in vpliv, o njihovih morebitnih napakah in zlorabah. Na ta način opravljajo funkcijo nadzora nad nosilci oblasti. Prispevajo tudi h krepitvi državljanskih kompetenc, saj tisti, ki se angažirajo v okviru civilnodružbenih organizacij, pridobijo določena znanja in izkušnje, potrebne za aktivno življenje v skupnosti. In končno, tovrstno sodelovanje vodi v krepitev zaupanja med ljudmi in pripravljenosti na medsebojno sodelovanje.
Seveda pa mora civilna družba za to, da bi opravljala te funkcije, imeti določene lastnosti. Biti mora organizirana od spodaj navzgor in avtonomna pri svojem delovanju. Tovrstne organizacije morajo delovati v skladu z demokratičnimi načeli. In kar je posebej pomembno, obstajati mora pluralizem znotraj civilne sfere; kar pomeni, da obstajajo različne organizacije, tako levičarske kot desničarske, tako liberalne kot konservativne, tako religiozne kot ateistične, ki na enakopraven način sodelujejo v javnem življenju.
Po letošnjih parlamentarnih volitvah smo lahko pogosto slišali, kako da je civilna družba igrala zelo pomembno vlogo pri volilnem rezultatu in posledično spremembi oblasti. Da je tako rekoč zaslužna za to. Vendar je šlo pri tem za zgolj en segment civilne družbe, ki je politično in ideološko zelo enobarven, ki je medijsko zelo promoviran in finančno dobro podprt. To je tisti del civilne družbe, ki je ves čas podpiral levo politiko in zagovarjal levičarske ideje; leve vlade pa so ga v zameno ves čas obilno zalagale z javnimi sredstvi. V tem smislu je ves čas obstajalo veliko nesorazmerje napram tistim civilnim organizacijam, ki so zagovarjale bolj konservativne ideje in so bile bližje politični desnici.
Ta levičarska civilna družba je pod prejšnjo vlado začutila, da bi lahko z odtegnitvijo znatnega dela javnega financiranja izgubila svoj privilegiran položaj. Zato se je tako odločno angažirala v aktivnostih za njeno zrušitev, od kolesarskih protestov do referenduma o vodah in predvolilne agitacije. Računala je, da se ji bo leva opcija, če bo prišla ponovno na oblast, za to primerno oddolžila. In vidimo, da pri tem nikakor ni šlo za ‘račun brez krčmarja’.
Takšne zlizanosti vladajoče politike in (dela) civilne družbe, kakršna je zdaj, v Sloveniji še nismo videli vse od konca bivšega režima. Meja med njima je praktično zabrisana. Njihovi predstavniki se redno skupaj smehljajo na tiskovnih konferencah. Civilnodružbene organizacije tipa 8. marec v imenu politike vlagajo zakone, kakršen je tisti o nekakšni ‘popravi škodljivih posledic’ prejšnje vlade. O kakršnem koli nadzoru nad oblastniki v tem primeru ne more biti govora. Takšni civilnodružbeniki so od oblasti neodvisni približno toliko, kot so bili kitajski rdeči gardisti v času t. i. kulturne revolucije neodvisni od Mao Zedonga in njegove klike. Seveda z ‘oblastjo’ niso nujno mišljeni tisti, ki zasedajo formalne položaje, ampak (predvsem) oni, ki z državo upravljajo iz zakulisja.
Dr. Matevž Tomšič