Njihov razkroj se je že začel

France Cukjati, predsednik Zbora za republiko.

Katera je tista rdeča nit, ki je zaznamovala prve pol leta sedanje vlade? Pandemija? Ne! Sedanja vlada je sposobna in pripravljena prijeti bika za roge.

Demonstracije? Ne! Na te so oblikovalci sedanje koalicije računali. V Sloveniji se ve, da čim bolj je sestava vlade v skladu z demokratičnimi uzancami in z volilnim rezultatom, to je z voljo ljudstva, bolj histerične, slepe in primitivne so demonstracije anarhističnih pobudnikov. Čeprav večina ne ve, zakaj demonstrira, s svojo udeležbo slepo podpira pozivanje k uboju in sovraštvu ter pljuvanje po naših slovenskih vojakih in policistih. Granitnih kock, lutk in prostaških nadlegovanj na domovih trenutno še ni, je pa polno prostaško čudnega “intelektualnega presežka”, kot je kazanje gole zadnjice in kričanje “Au, Au, Kamera, Kamera, Au, Au, Au…!

Rdeča nit, ki ni nitka, ampak vrv, veriga, rdeča veriga, pa je “nesmrtna duša komunizma”. Laž! Očitna in skrajno drzna ter kar naprej se ponavljajoča! Poleg številnih medijskih hiš stopa pri tem v ospredje nacionalna RTV. Že v času najtežjih pandemičnih mesecev, smo se zahvaljujoč RTV-ju ukvarjali skoraj izključno s podtikanji in lažmi o domnevno “koruptivnih” nabavah zaščitne opreme. Še preden je resnica o neosnovanih podtikanjih prišla v zavest javnosti, smo že poslušali, kako premier in ministri v tujino širijo za Slovenijo žaljive ocene. Piko na “i” pa si je nacionalka privoščila z lažmi o delovanju ministra Logarja in ministra Hojsa.

Vse velike laži so bile doslej razgaljene in demantirane, v kolikor so prizadeti sploh prišli do besede. S ponavljajočimi napadi  pa je postal jasen tudi protokol konstruiranja laži ter medijskega zasliševanja oseb, ki naj bi jih te laži diskreditirale in uničile.

Tožijo in obsodijo
Najprej nekateri levi politiki in novinarji senzibilizirajo javnost z nekim navidezno logičnim namigom, kot je lobiranje za “svojega” dobavitelja opreme, ali odmik od jedrnih držav EU, ali vplivanje na kriminalistične preiskave. Nato nacionalka pripravi vročo obravnavo, na katero povabi tudi svojo žrtev. Obdolžitev je jasna, težka in hitra. Podprta je pretežno le z izjavami drugih. Kadar pa je tudi z navedbo domnevnih dejstev, se žrtvi ne sme dopustiti, da bi uspela problematizirati ali celo zavreči ta obremenilna dejstva. Skratka, nacionalka te toži in obsodi – še preden se tega zaveš!

Mnogi gledalci imamo občutek, da je le nekaj novinark sposobnih izpeljati ta protokol, le nekaj tako brezvestno nesramnih, da ne rečem pokvarjenih, da vztrajajo pri očitni laži in niso sposobne slišati – kaj šele sprejeti – žrtvine ugovore. Se pa čudimo, s kako strastjo se lotevajo svoje žrtve in v kako neverjetno intelektualno slepoto so ujete, da ne znajo z minimalno kritičnostjo presojati očitkov s ceste in upoštevati zakonskih ter ustavnih pravic in dolžnosti premiera in ministrov. Če pa upoštevamo še zadnji primer ministrice Pivčeve, pri kateri novinarji nacionalke niso našli nobenih domnevnih napakah, ko je bila še v levi vladi, sedaj v desnosredinski vladi pa je za enake napake kar naprej na tapeti, potem je očitno, da “medijskega pregona” ne izbirajo, odrejajo in konstruirajo novinarji, ampak nekdo drug. Zdi se, da so oni več ali manj le kmetje na šahovnici.

Posledice kulturnega marksizma
Ponuja pa se še ena razlaga. Kot ima strah, tako ima tudi slepo sovraštvo “velike oči”. Kdor v dno svoje duše slepo sovraži, bo vsak še tako za lase privlečen namig hitro uporabil kot dejstvo za diskreditacijo osovražene žrtve. Taki novinarji pa so globoki državi zelo uporabni. Njim v pomoč je treba le ohranjati vzdušje sovraštva, za kar skrbijo tudi transparenti petkovih demonstracij in ponavljanje floskul, kot je “z Janšo pa ne!” Tudi minister Počivalšek je doživel histerijo globoke države, ker je ostal pokončen in ni klonil primitivnemu ukazu “z Janšo pa ne!” To surovo zakulisno delovanje, ki ga SDS že ves čas doživlja, da je koža čez in čez podplat postala, vse pogosteje čutijo tudi drugi. To pa je dober znak, da se bližamo širšemu zavedanju laži in resnice, zavedanju o vse bolj surovem, slepem in paničnem delovanju globoke države. Vse to daje slutiti, da smo na pragu velikih sprememb.

Jože Biščak, eden najbolj pronicljivih kolumnistov, je v eni zadnjih svojih kolumn omenil Marca Sidwella, ki opisuje, kako je levici s pomočjo kulturnega marksizma uspelo popačiti nazorske temelje Zahoda. S pomočjo medijev, nevladnih organizacij in spolitiziranega dela akademske sfere ji je uspelo ustoličiti svet laži o škodljivosti družine, narodne pripadnosti, krščanske kulture, vse tja do slepega sprejemanja izmišljotine o prosti izbiri spola. Laži, kot so na primer, da abortiran otrok še ni človek, ali da je revolucionarni poboj ujetih nasprotnikov komunizma v skladu z naravnim pravom, pa dokazujejo, da je kultura smrti neposredno povezana s kulturo laži. Tudi pozivi “smrt janšizmu” temeljijo na lažeh, ki so skrajno abotne, čeprav jih producirajo največje “intelektualne kapacitete” slovenskega levičarstva.

Zato, pravi Biščak, zmaga na volitvah ne bo dovolj. Res je! Bo le prvi korak, ki mu mora slediti globalni spopad z lažjo. To je dokazovanje in osveščanje. In to se pravzaprav že dogaja. Osrednji mediji z nacionalko vred ne morejo popolnoma ignorirati odgovorov premiera in ministrov. Tudi popoln nadzor sodobnih komunikacij je možen le še na Kitajskem in v Severni Koreji. Celo poskusi levičarjev, da bi obvladovali “sovražni govor” in “politično korektnost”, se jim izmika. Resnica ima namreč v sebi mnogo vztrajnejšo vitalnost kot pa laž. K sreči se jo nikoli ne da dokončno izbrisati! Sprejete in ponotranjene laži so kot Jungove “sence”, ki tako pri posamezniku kot v družbi delujejo usodno destruktivno. Zato lahko M. Scott Peck v svoji knjigi Svet, ki čaka, da se bo rodil, pravi: “Posamezniki, družine ali večje ustanove, ki se znajdejo v krempljih svoje sence, so umirajoče organizacije. Njihov razkroj se je že začel.”

France Cukjati