fbpx

Nosil bom rdeči križ

Lucija Šikovec Ušaj (foto: osebni arhiv).

25. maja bo v Ljubljani, najlepšem mestu na svetu, kot mu pravi mestni šerif, ali v “prepovedanem mestu”, kot mu pravimo Ljubljančani, ena najbolj bizarnih prireditev leta 2018 v Evropi. V Evropi sem napisala zato, ker dopuščam, da obstaja neka minimalna možnost, da bi takšna prireditev lahko doletela vendarle še kakšno mestece, od ljudi in Boga pozabljeno, na zemeljski obli. In ker prav tako ne morem povsem opustiti upanja, da obstajajo še večji zaslepljenci, oportunisti ali prepusto neumneži pa kjerkoli že.

V Jugoslaviji, ki je spreminjala svoje ime in se s tem po lastni interpretaciji modernizirala in postajala vse boljša in boljša (saj se vas verjetno še kar nekaj spomni tistega filma Oče na službeni poti in mantre sina, čigar očeta so zaprli “svakog dana u svakom pogledu sve više napredujem”), smo ne glede na naziv, ki ga je v tistem trenutku država imela, proslavljali t.i. dan mladosti. S tem smo počastili domnevni rojstni dan »največjega sinov« jugoslovanskih narodov, njegovo večno mladost in večno upanje v nesmrtnost. Tito, dosmrtni predsednik Jugoslavije, najsi bo Demokratična federativna Jugoslavija ali DFJ, Federativna ljudska republika Jugoslavija ali FLRJ ali Socialistična federativna republika Jugoslavija oz. SFRJ (drugi dve različici, Zvezna republika Jugoslavija ter Srbija in Črna gora, pa nas na srečo nista doleteli, Tito pa ne njiju), je dejansko bil dosmrtni in tudi posmrtni predsednik. Za nekatere je predsednik še danes, ko je že zdavnaj umrla država, katere predsednik je bil, in so se vsi narodi v sicer manjšem številu združili v Sloveniji in naredili reinkarnacijo Jugoslavije, tokrat z imenom Slovenija in reinkarnacijo Tita, tokrat z imenom Kučan. Kot še za časa posvetnega življenja takratnega maršala in predsednika se je formiralo predsedstvo, da bi zagotavljalo mir v času prehoda predsednika iz materialnega v duhovno stanje in da se prebivalstvo ni utopilo v solzah, ker je ostalo brez vodstva ali da se ne bi  izgubilo na poti brez pastirja.

Dan mladosti Milana Kučana
Tako so tudi potem, ko je v Sloveniji  po “nemarnem” v Ustavo RS prišlo določilo, da je lahko nekdo le dva mandata predsednik države (en mandat je Kučan že tako ali tako prigoljufal z izgovorom, da se določilo ne sme uporabljati retroaktivno), vzpostavili institucijo bivšega predsednika države, ki ga vsi novinarji naslavljajo z gospod predsednik, hkrati pa še predsedstvo v obliko Foruma 21, katerega ustanovni člani se pogosto sestajajo po slaščičarnah in določajo osebo, ki bo formalno vodila državo in jim krila hrbte, da bodo nemoteno “poslovali” dalje. Ker torej še ni nastopil trenutek, da bi formalno tudi dan mladosti preimenovali v dan mladosti Milana Kučana, ta prireditev še vedno daje lažno upanje, da je Tito preko naslednika Kučana še vedno med nami.

Lanski koncert Nosil bom rdečo zvezdo Svetlane Makarovič z gosti. (Foto: STA)

Njemu v čast naj bi se tako Slovenci in verjetno še več državljanov Slovenije zbrali tega dne na Kongresnem trgu, kjer so leta 1945 Tita ljudje “navdušeno” poslušali, ko je zahteval in obljubljal dokončen obračun s sovragi, nasprotniki komunizma, Stalina, Marxa, Engelsa, Lenina. Ali bo letos proslava »Nosil bom rdečo zvezdo« minila, ne da bi dodali gospoda Junckerja, ne vem, vsekakor pa bi načelo pravičnosti zahtevalo, da se Marxu doda vsaj Juncker, če se zaenkrat vsaj na glas ne more Titu dodati Kučan.

Nosil bom rdeči križ
Proslava, ki bo slavila mrtvega nesmrtnega predsednika Tita, bi bila dosti manj bizarna in dosti bolj primerna, če bi imela naslov “Nosil bom rdeči križ”. Zakaj? Rdeči križ je organizacija, ki je bila ustanovljena, da ščiti človekovo življenje in zdravje, v vseh pogojih. In stanje ljudi v mini Jugoslaviji je slabo. Vendar nimam v mislih le duševnega stanja prebivalstva, ampak tudi fizično zdravje, ki je ogroženo, oz. so ogrožena življenja prebivalcev, tudi tistih v najnežnejši otroški dobi. Ko smo gradili Pediatrično kliniko in plačevali odpravljanje napak, smo spregledali, da vlagamo v zidove in ne v ljudi. In da pomanjkanja zdravnikov ne bodo nadomestili svetli prostori, da nestrokovnega vodstva klinike ne moremo pripisati gradbincu, da nestrokovnosti in zamerljivosti zdravnikov ne moremo odpraviti s spremembo zdravstvenih normativov in da s čakalnimi vrstami ne moremo reševati življenj bolnikov. S čakalnimi vrstami namreč vlada uspešno odpravlja le primanjkljaj v zdravstveni blagajni. Kot da smo se odločili, da bomo kot Špartanci najbolj nebogljene izpostavili na pečini. Kdor je močan, naj preživi, kdor tega ne zmore, bo po naravnem pravu umrl.

Slovencev novice o poraznem stanju v bolnišnicah, predvsem pa na Pediatrični kliniki, sploh ne pretresejo. Informacija, da na infekcijski kliniki bolniki ležijo po hodnikih, brez miru, brez zasebnosti, nikogar ne zanima. Nihče ne zahteva odgovornosti za takšno stanje. Nihče se ne zgane. Smrti na Pediatrični kliniki v Ljubljani so tabu tema, o kateri se ne sme govoriti. Strokovni direktor je bil odstavljen, vendar to ne pomeni, da je odšel. Odhajajo kirurgi s kardiološkega oddelka, najprej eden, ki je bil baje moteč, vendar po njegovem odhodu odhajajo tudi drugi. Povprečen človek bi se vprašal, kdo je torej tisti, zaradi katerega odhajajo zdravniki? Jih bomo uvozili, se dogovarjajo, kot da gre za pomanjkanje masla in ne za zdravje prebivalstva. Nasvet nedvomno nepozabne ministrice za zdravje je bil, naj si ljudje sami najdejo diagnozo preko spleta. Še dobro, da odhaja, sicer bi njena reforma šla verjetno v smeri, da naj si pogledajo operacijo na Youtubu in si jo v krogu družine in prijateljev izvedejo na kuhinjski mizi. Otroško življenje v tej državi ne pomeni nič. Niti odraslo. Če seveda nisi Kučan ali Türk ali Stanovnik. Potem imaš seveda možnost izbire zdravnikov, bolnišnic, tudi v tujini, in seveda termina, ko si boš vzel čas. Za njih ne velja, da se mora poseg opraviti v Sloveniji, če je to le možno. Smetana družbe ne zaupa javnemu zdravstvu. Spominjam se izjave Stanovnika, da je prof. Velebit, ki je tedaj delal na švicarski kliniki, njegov prijatelj in da bo njega operiral samo njegov prijatelj. Pa takrat sploh še ni bilo takih čakalnih vrst.

Organizatorji prireditve so iz proračuna samo jemali
In oni, ki ne zaupajo našemu javnemu zdravstvu, na ves glas vpijejo, da ga ne dajo. Ste se vprašali, zakaj ne? No, poslanka SDS Jelka Godec vam je razkrila del skrivnosti, zakaj hočejo za vsako ceno, ki jo sicer plačamo mi, ohraniti sistem, ki ne deluje. In ali ste zaradi razmer, ki so tako kritične, da o njih poročajo celo “javni” mediji, slišali, da bi kdo rekel, da bodo letele glave? Jaz nisem. Ja, letijo pa glave pacientov. Zato niti ne preseneti, da medicinska statistika vodi za prezgodaj umrle tiste, ki umrejo pred 65. letom starosti. Kakšen slučaj, da se starost, ko je smrt očitno ravno ob pravem času, ujema s starostjo, s katero se lahko upokojimo.

In ob stanju v zdravstvu, za katerega plačujemo, kot da nas zdravijo na Karolinska University Hospital v Stokholmu ali na kliniki Mayo, zagrozijo zdravnikom na primarni ravni, da bodo za “nepotrebne” napotitve na  specialistične preglede stroške nosili sami!!!

Zato bi morali praznovati dan mladosti kot dan zdravja za vse Slovence z nazivom “Nosil bom rdeči križ”. Zahtevati bi morali enako oskrbo, kot jo imajo zagovorniki javnega zdravstva, dolgo mladost in dolgo življenjsko dobo, če že ne nesmrtnosti. Zbrati bi se nas moralo na tisoče, desettisoče in glasni bi morali biti, da bi nas slišali vsi tisti, ki jim plačujemo luksuzne domove za ostarele in najboljše zdravnike v tujini.

Ker sicer nas čaka tisti črni križ, zapičen v grob, nekdo ali več njih pa bo še bolj bogat, še bolj aroganten, še bolj nasilen in ne bo nikoli v čakalni vrsti za pregled ali poseg. Edina čakalna vrsta, kjer bo stal za vami, bo tista za v grob. In ko bodo rdeče orgije na Kongresnem trgu, vedite, organizirajo jih ljudje, ki niso delali in ki niso plačevali v proračun, ampak so iz njega samo prejemali. Ki so slovenske svete krave.

Do kdaj še ???

Lucija Ušaj Šikovec