Programski svet RTV Slovenija je na svoji 23. redni seji, ki je bila letos poleti tematiziral tudi problematiko Varuha pravic gledalcev in poslušalcev – Mišo Molk je sredi leta 2013 nasledil Lado Ambrožič. Slednjega pa naj bi v letu 2017 zamenjal “nevtralni človek” in ne “insajder”. Prav dosedanji Varuh je na omenjeni seji Programskega sveta poudaril, da bi bilo logično, da Varuha imenuje Programski svet, in da bi Varuh moral biti “nekdo od zunaj” RTV-ja, ne pa “nekdo iz hiše”. No, ta Ambrožičev predlog je ena njegovih pametnejših ugotovitev, ki jo je naumil v svojem mandatu. Pravilnik o delovanju varuha pravic gledalcev in poslušalcev (iz leta 2014) kaj takega še ne opredeljuje.
In glej ga šmenta – pred kratkim je izšel javni razpis za mesto Varuha pravic gledalcev in poslušalcev. Seveda se bom prijavil za to mesto – če ne zaradi drugega, pa zaradi principa, torej načelnosti. Ravno nacionalna RTV ima nekakšno nepisano klavzulo: “Vodeb ne sme v eter!” Če ne bi bilo FDV-jevskih novinarjev na nacionalni RTV – in ostalih paradržavnih oziroma (levo) režimskih medijev (Delo, Dnevnik, Večer), ne bi bilo mojih gledaliških projektov, na katerih, kot Sigman Frojedeb, torej “pishoanalitična zver” oziroma “seksolog”, ozaveščam in predavam ves tisti antifeminizem, ki ne sme vstopiti v slovenski medijski eter. V mislih imam predvsem predstavi Lepotica in psihoanalitična zver (z Monico Bikinsky) in Razočarana gospodinja pri seksologu (z Lizo Kurtz Potrebuješ). No, tu je še Najstnica pri seksologu.
Zanimivost za bralce: Vodebov gledališki hit Lepotica in psihoanalitična zver si je doslej – na 70 predstavah – v dobrih dveh letih in pol ogledalo že skoraj 10.000 gledalcev. Podobno uspešnost pa verjetno čaka Razočarano gospodinjo pri seksologu, ki bo premierno odigrana v grosupeljskem Kongu v petek 16. decembra. Predpremiera v ljubljanski Kavarni Union je bila udarna in seveda razprodana.
Dosedanjih varuh, ki sam sebi reče “Varuh vaših pravic” – da ne bo pomote: mojih zagotovo ne! – je meni pred tremi leti (oktobra 2013) cenzuriral oziroma dobesedno ukinil moj blog, v katerem sem kritiziral feministični projekt Mesto žensk.
Ambrožiču bi se lahko reklo tudi cenzor
Ambrožičevi predhodnici Miši Molk se – kot ženstveni ženski – kaj takega ni primerilo, čeprav sem imel na RTV Slo MMC v njenem mandatu precej več kritičnih zapisov, kot je “Mesto žensk ali (vas) moških?” Režimsko nastavljeni “varuh”, kar Ambrožič nedvomno je – lahko bi se mu reklo tudi cenzor kritičnega oziroma drugačnega (“konservativnega”) razmišljanja – je favoriziral samo en tip pogledov na svoje delo, na svojo cenzuro.
Moj zapis na blogu je ukinil zato, ker sem bil kritičen do leve (pro)feministične ideologije enačenja spolov. Torej, bil sem kritičen in ne žaljiv, niti sovražen, niti diskriminirajoč. V svojih razmišljanjih sem se opiral na Freudovo psihoanalizo in temeljne psihoanalitične koncepta – prvenstveno na Ojdipov kompleks in kastracijo – zavidanje penisa – je zgolj inherenten (in legitimen) del ženske nezavedne duševnosti.
Ambrožič se je v mojem primeru v resnici angažiral in izpostavil kot (brezhrbtenični) “varuh feministične ideologije” – torej patologije – in ne kot “varuh pravic gledalcev in poslušalcev”, ker bi v osnovi Varuh moral biti. Res pa je, v nekaterih drugih primerih je deloval bistveno bolj nevtralno – vsaj trudil se je – kot v mojem primeru. Ambrožič je popustil “moškinjam”, namesto, da bi zadržal razsodno moč, ker naj bi bila osnovna moralna lastnost/karakteristika Varuha.
Svet za sovražni govor je prav tako organizacija za cenzuro drugače mislečih
Podobna (evidentna) paradigma – torej cenzura kritično in drugače mislečih – ni samo posebnost (leve) inštitucije “Varuha”, pač pa tudi “Sveta za odkrivanje sovražnega in diskriminirajočega govora”. Mene je ta Svet že dvakrat razglasili za “sovražnega” in “diskriminirajočega”. Vso to (levo) cenzuro bom poskušal zmesti – na, po svoje, piker in perverzen ter (latentno) sado-mazohističen način. Prijavil se bom na razpis!
V svoji argumentaciji pa bom šel v tole smer: “Morda je za koga, ki bo moral dvigovati roko v zvezi z mojo prijava oziroma kandidaturo za ‘Varuha pravic gledalcev in poslušalcev’ presenetljiva, najbolj sadistični ‘zavedni levičarji’, ki ne ‘štekate’ demokracije, boste rekli, da je moja kandidatura nedopustna in predrzna. Jaz se pa na razpis vendarle prijavljam – malce iz principa, malce zares. Ne zdi se mi prav, da se na osrednji nacionalni medijski hiši dogaja toliko enoumja in takšna cenzura, kot si jo je – vsaj na mojem primeru – dovolil dosedanji Varuh Lado Ambrožič. Tudi pritiski in napadi na Angelco Likovič in Katarino Nzobandora (posledično in posredno pa tudi na Varuha) – potem, ko sta bili v Tarči zelo konservativno proti splavu – se mi ne zdijo na mestu. (In da ne bo pomote, jaz sem ZA splav, torej za pravice nosečih žensk, da se same odločajo o splavu.) Posledična odstavitev odgovorne urednice Tarče Ilinke Todorovski je po mojem osebnem prepričanju zelo spodletela in zgrešena – videti je, da je posledica totalitarističnih pogledov na režimsko vodene/diktirane medije. Kot Varuh bi si prizadeval, da se na RTV začne (spet) dogajati pluralizem mnenj in interesov, da se uveljavi kritična misel, drugačno mišljenje od režimskega oziroma ‘modnega’. Varuh ne more in ne sme biti instanca cenzure (za kritično misleče), pač pa je lahko kvečjemu posredovalec relevantnih mnenj, ki jih gledalci/poslušalci posredujejo snovalcem oddaj, urednikom, novinarjem. Vsako drugačno, torej kritično mnenje – ki je aktualnem medijskem trenutku zaradi levega enoumja pač desno/konservativno obarvano – ne more biti kar tarča pritožb, napadov in pritiskov na Varuha in RTV Slovenija. Kot Varuh bi dovolil veliko več svobode v kritiki – pritiskom gledalcev/poslušalcev pa ne bi kar podlegel – bi pa apeliral na novinarje in snovalce/ustvarjalce oddaj, naj upoštevajo, da v naši državi živijo in levičarji/liberalci in desničarji/konservativci. In za oboje mora biti v nacionalnem etru prostor, in tudi prostor za legitimno kritiko. Kot Varuh bi bil toleranten in dialoški do tistih kritik, ki bi bile po moji (postkonvencionalni) moralni presoji in čuječnosti upravičene. Avtoritativno – torej samostojno in neodvisno od katerihkoli prišepetovalcev – pa bi pristopil in nastopil do (kritikarskih) kritik, ki hočejo utišati drugače misleče. Imam se za moralno odgovornega človeka ‘s hrbtenico’ s čuječno samorefleksijo. Nisem ravno ubogljiv in poslušno vdan katerikoli politični opciji ali avtoriteti – in po tem celo slovim. Nobenih prijateljev nimam, katerim bi bil kaj dolžan – nikomur mi ni treba polagati računov. Srce imam na levi, pišem z desno, glavo imam pa na sredi. V svojem življenju sem se marsičemu odrekel, da lahko (kritično in ‘drugače’ ter avtonomno) razmišljam s svojo glavo. Ne pustim si prati možganov, in tak bi bil tudi kot Varuh … “
No, v to smer gre moja – verjetno neuspešna – kandidatura. Ampak, tudi glas vpijočega v puščavi se mora slišati.
Roman Vodeb
