Sovražni govor je zgolj bumerang na monopol enoumja!

Poslanka SMC Jasna Murgel in kolumnist Roman Vodeb (foto: STA/osebni arhiv).

Moram, spet moram govoriti o sovražnemu govoru oziroma o nujni seji enega od odborov v DZ, ki je v torek sedem ur sestankoval. Na odbor kot uradni razpravljalec nisem bil vabljen, kljub temu da sem v preteklosti spisal kar nekaj tekstov o problematiki sovražnega govora.

Tudi cenzuriran sem bil – npr. oktobra 2013, ko sem kritiziral feministični projekt Mesto žensk. Na RTV SLO (MMC) so mi ukinili blog, ker jim moje pisanje ni bilo všeč – moj grobar je bil takrat, na pobudo feministk, “varuh (ali pa grobar) gledalčevih pravic” Lado Ambrožič.

Ko sem na Twitterju satirično komentiral in s tem kritiziral odsotnost javne razprave v času nedemokratičnega sprejemanja novele ZZZDR v državnem zboru (marec 2015), sem bil javno označen, da sovražno govorim. Takrat si je LeGeBiTrovska manjšina – skozi levi politični aktivizem – hotela izboriti “človekove pravice” po svoji zamisli in se egoistično dokopati do posvojitev otrok.

Drugače, torej kritično misleči, smo bili nedemokratično in “nešportno” utišani – meni osebno še razprave na “Priklovem odboru” niso pustili … Zato se je moj posledični tvit – torej zato, ker je bila javna in demokratična razprava ukinjena – takrat (23. 3. 2015) glasil: “Pedofili vseh dežel, združite se in pridite v SLO. Tukaj vam “človekove pravice” (kot manjšini) ne bodo kratene. Pri nas so norosti uzakonjene.” In 9-članski Svet za odkrivanje sovražnega govora (ki ga seveda sestavljajo sami levičarji): predsednica Nataša Pirc Musar ter člani: Mitja Blažič, Zlatan Čordić-Zlatko, Ciril Horjak, Metka Mencin Čeplak, Lija Mihelič, Brankica Petković, Jernej Rovšek in Lea Širok) me je uradno označil, da sovražno govorim … Po drugi strani pa Žižkova izjava: “Prvič, kdo je ta ‘suis’? Ali tisti gnusni politiki tam, ki bi jih bilo treba vse postreliti?” pa kljub prijavi ni bila prepoznana kot sovražni govor.

Ko so v zgodovini sovražno govorili
Svoj čas je heretik Galileo Galilei “sovražno govoril” in za kazen pristal v hišnem zaporu (do smrti). Giordano Bruno je zaradi svojega “sovražnega govora” gorel na grmadi – žalil je Boga. Svojevrstno kalvarijo je zaradi “dolgega jezika” imela Ivana Orleanska. Tudi talci so bili svoj čas kar postreljeni – nekateri poprej celo mučeni –, mnogi zato, ker so “sovražno govorili” ali pa ker so “sovražno molčali”. Tudi muslimani ponekod pobijajo kristjane, ker le-ti “sovražno verujejo (in govorijo, molijo)” …

Poslanka Jasna Murgel
Sprašujem se, kakšna sadistična kazen bi doletela tistega, ki bi ga poslanka Jasna Murgel označila, da sovražno govori?! Zažiganje na grmadi danes pač ni več mogoče – tudi puljenje jezika (in zob) ter spiranje ust z milnico ni več dovoljeno … In sedaj si tisti sadisti, ki se ne sprijaznijo, da ne morejo imeti apriorno zadnje besede, na vse pretege prizadevajo, da bi bila sankcionira svobodo govora – pač v obliki t. i. sovražnega govora?

Prav Jasna Murgel, ki je – z zelo neartikuliranimi govorom (to poslanko bi morala stranka poslati najmanj na kakšen tečaj retorike, če ne celo na psihoterapijo) – otvorila torkovo nujno sejo odbora, izpadla kot “rabljica” svobodi govora. V nadaljevanju je bilo še videti, da bi utišala vsakega, ki misli drugače kot ona … – in Miro Cerar bi jo moral, če sam sebi in svoji stranki hoče dobro, izolirati od vseh govorniških odrov pa tudi od možnosti odločanja.

Ne pozabimo: ta ista Jasna Murgel bi kar zamenjala ustavne sodnike tako, da bi LeGeBiTrovci prišli do svojih egoističnih “človekovih pravic”. Če se malo psihoanalitično poigramo, bi lahko rekli, da v njenem nezavednem prebiva velika bolečina, ki je ne zna krotiti, ki je še ni predelala – in je verjetno nikoli ne bo … Da ne bo pomote: v politiki (levi in desni) se kar gomili politikov z nepredelanim psihičnim patosom (beri: potlačitvami in izrivanji), ki ga potem trosijo po politiki, še posebej v državnem zboru.

Bolje sovražni govor kot politično enoumje
Ampak pustimo psihoanalizo … Rečemo pa lahko, da je paradigma, kjer bi politična večina z močjo in oblastjo rada utišala drugače misleče, dobro znana – po svoje je klasična. Vendarle pa je politična kultura tako napredovala, da bi ravno pozicija oziroma koalicija morala spoznati, kaj v resnici dela, ko hoče sankcionirati sovražni govor. In ravno modreci iz koalicije – torej iz stranke SMC – bi morali spoznati, da se drugače – torej kritično – misleče ne bi smelo stigmatizirati in izolirati iz javnega diskurza.

Prav pojav sovražnega govora je namreč indikator in pokazatelj tendence, da se monopolizira medijski prostor z neko totalitaristično miselnostjo. In ta tendenca ni dobra za narod, za državo. Veliko bolj koristno za neko (našo) državo je, da se tolerira “sovražni govor”, kot da prevlada politično enoumje in družbeni totalitarizem brez opozicije.

Enoumje bi morala biti tema v državnem zboru
Za konec: ne gre za to, da se v Sloveniji sovražni govor razrašča – gre za to, da si ena skupina ljudi (tokrat levičarji) prizadeva, da bi monopolizirala pravico do svoje resnice, vse ostale pa, ki drugače razmišljajo, etiketirala kot sovražno govoreče. Torej: v tem družbenem trenutku v Sloveniji ni problem sovražni govor, pač pa je problem v tem, da nacionalni mediji (RTV SLO, POP TV) pa tudi časopisi (Dnevnik, Delo, Večer) enoumno poročajo in da ne podajajo zgolj informacije, pač pa se ideološko opredeljujejo. Sovražni govor je v resnic bumerang na monopol enoumno mislečih.

Sovražni govor bi v resnici zelo hitro zamrl in povsem izzvenel, če bi nasprotno – torej opozicijsko – misleči imeli enakovredno in enakopravno pravico v nacionalnih medijih (TV, radio) in dnevnem časopisju (Dnevnik, Delo, Večer) izražati svoje mnenje.

Zato bi morala biti tema, s katero bi se ukvarjali v državnem zboru, v resnici enoumno poročanje v nacionalnih medijih in dnevnem časopisju, ne pa da se dramatizira sovražni govor, ki je zgolj posledica, torej bumerang na družbeno-politično enoumje brez opozicije. Sankcioniranje sovražnega govora ima ambicijo, da bi bilo ljudi strah, da bi obmolknili, da bi opozicijsko, torej drugačno in kritično mnenje zamrlo – da ga ne bi bilo.

Sovražni govor je resnično problematičen takrat, ko je avtor psihopat. Dokler pa bodo avtorji sovražnega govora čisto običajni, normalni ljudje, pa je problem v resnici v političnem in/oziroma novinarskem enoumju in cenzuri pluralizma mnenja in interesov.

Roman Vodeb