fbpx

Novo desetletje – čas za pravo Slovenijo

Mitja Iršič

Poslavljamo se od desetletja, ki ga je zaznamoval državni udar leta 2013. Vseslovenski protesti anarhosocialistične drhali – ki so jo naščuvali pajdaško-kapitalistični osiveli gospodje na življenje in smrt odvisni od javnega denarja – so proizvedli politiko, kakšne še ne pomnimo. Politiko ulice. Politiko propadlih, zavistnih, nesposobnih, spletkarskih množic, ki so bolj glasne od tistih, ki se zjutraj vstanejo ob petih, da bi proizvedli svojo dnevno dozo dodane vrednosti. Alenka Bratušek, Miro Cerar, Marjan Šarec so produkt želj teh množic. Naša nova resničnost, ki bi bila pred dvajsetimi leti nepredstavljiva. V manj kot desetletju smo prišli od zmerno-levo usmerjene države, v socialistični osamelec, katerega še Kitajci učijo osnov kapitalizma. Zato se je zgodilo desetletje negativne kadrovske selekcije. Desetletje stopicanja na mestu. Desetletje brez reform. Desetletje izgubljenih priložnosti. Desetletje, ko bi morali stopiti vštric z Nemčijo, Irsko, Francijo, Nizozemsko in Avstrijo, namesto tega so nas prehiteli Čehi, kmalu sledijo še Slovaki. Kljub rasti zadnje dve leti, ko so naši izvozniki kljubovali podjetništvu neprijazni politiki, bo to desetletje v zgodovino zapisano kot izgubljeno desetletje.

Namesto v Bruselj, Washington in London potujemo v Moskvo, Beograd in Skopje. Namesto k liberalnemu kapitalizmu smo se obrnili nazaj k avtokratskemu samoupravnemu socializmu. Namesto da bi kot Irska s stabilnim poslovnim okoljem in privlačnimi davki vabili multinacionalke, jih preganjamo iz države – zasegamo jim delnice, v upravljavske strukture vsiljujemo politkomisarje, izsiljujemo posle za domače družbe, čeprav na plečih potrošnikov. Borimo se, da tuje multikorporacije ne bo prevzele slovenskih nacionalnih šampionov s kreativnimi definicijami pridevnika “strateško pomembno”, pa še tedaj, ko nas v to prisilijo mednarodne institucije bomo raje sprožili mednarodni politično-finančni škandal preden se bomo uklonili.

Vlada političnih luzerjev, politkomisarjev, študentskih bleferčin, trdo-socialističnih ideologov in brezposelnih je dober zaključek in povzetek tega desetletja. Vrhunec diletantstva, nesposobnosti, kruhoborstva in upogibanja hrbtov za nacional-interesne gospodarske centre moči, ki države še nikoli niso vodili tako neposredno in brezsramno očitno kot jo danes. Vlada, ki je bila najprej odvisna od dobre volje (in »progresivnih« vsiljenih zakonov) komunistične Levice, nato od kvazinacionalistične desnice SNS. Tragikomedija, v katero se je spremenila slovenska politika nima precedensa. Antijanša koalicija, je bila na splošno anti. Antikapitalistična, antipotrošniška, antiameriška, antievropska, antiNATO, antikonkurenčna, antinapredna, antireformna in – kar je najbolj pomembno – antislovenska. Vse tisto na kar smo upali 26.decembra 1990 je šlo k vragu.

Želeli smo si liberalizacijo trga, dobili smo strogo državno nadzirano ekonomijo, z redkimi tujimi družbami, ki se jim splača pokoriti plitvemu domačemu tržišču. V ustavo smo zapisali, z vodo upravlja država, v resnici smo želeli povedati, da z vodo upravlja monopolna mafija. Ne vem zakaj smo se tam ustavili, ustavno določilo bi lahko zapisali za vse javne storitve – mafija upravlja z vsemi, saj v Sloveniji velja načelo javno=državno. 

Želeli smo si svobodo izražanja, delujoče zdravstvo, medijsko pluralnost, nepolitično sodstvo
Želeli smo si svobodo izražanja, dobili smo novo bolj potuhnjeno različico UDBE, ki policijo uporablja za zastrahovanje ljudi, da si ne bi slučajno dovolili na socialnih omrežjih všečkati objave, katere globoka država razume kot moteče državne elemente. Dobili smo izobraževalne ustanove, ki jih oblast uporablja kot orodje za ovajanje “spornih” uporabnikov socialnih omrežij. Želeli smo delujoče zdravstvo, da bi se lahko vsi zdravili tako kot naši partijci, ki so iz bratske in enotne juge odhajali na klinike v Švico in ZDA. Dobili smo dobro organizirano mafijsko tvorbo, ki se je parazitsko priklopila na sredstva, ki jih državljani namenjajo za zdravstvo in ima v vsakič novi levičarski vladi svoje poganjke, katerih edina prava naloga je legitimizacija podzemnih aktivnosti. Ti poganjki se hkrati že desetletje prizadevajo iz zdravstva odstraniti moteči zasebni element zavarovalništva, da bo tudi zdravstvo tako kot šolstvo čim večji približek kubanskemu – s popolnim, vseobsegajočim nadzorom ugrabljene države. Želeli smo medijsko pluralnost, dobili smo vse večinske tiskane medije v rokah nacional-interesnih tajkunov, nacionalno televizijo v rokah najbolj trdih med trdimi socialisti in komercialno televizijo oportunistično v rokah vsakič novih vladajočih kvazi-liberalnih lutk.  Želeli smo nepolitično sodstvo, dobili smo sodnike na piknikih reformiranih komunistov, sodnice v titovkah, samodeklarirano skrajno-levičarskega vrhovnega tožilca. Hoteli smo pravno državo, dobili smo indično sodstvo zlorabljeno za politična obračunavanja in pravne akrobacije za serijske oprostilne sodbe “naših” kriminalcev.

Priznam da boli. Pa ne zato ker je CK ZK to desetletje odločno znova prevzela oblast nad državo, katero je zmeraj imela za svojo. Boli zato, ker so jim ljudje to dovolili. Navadni ljudje, ki hodijo v službo, plačujejo položnice, RTV naročnino, kulturni evro in CO2 takso ter eno leto čakajo v vrsti za urgentni ultrazvočni pregled pljuč. Berejo, da so milijarderji nenormalni proizvod nenormalne družbe. In verjamejo. Berejo, da ljudje v ZDA množično opravljajo dvojne službe za preživetje. In verjamejo. Berejo, da je naš zdravstveni sistem svetovna referenca. In verjamejo. Berejo, da tuje korporacije kupujejo slovenska podjetja, da bi jih izčrpala in čez mejo odnesla sredstva, ki so jih gradile generacije. In verjamejo.

 Ah saj smo preživeli mesec – samo da ni Janša na oblasti
Zato lahko Zdravko Počivalšek razloži, kako je “dolžnost politikov da mladim omogočajo cenovno dostopna najemniška stanovanja”, pa se mu nihče ne smeji. Še več – ljudem se zdi izjava logična, plemenita, idealistična, če že izrečejo kritiko na njo potem rečejo predvsem “ja res je,a to so le obljube.” Ja, Socialistične obljube so ideal slovenstva. A ne slovenstva na splošno. Le možgansko opranega slovenstva v post-faktičnem svetu desetletja 2010-2020. Oblikoval se je svet po meri globoke države: svet, ki proizvaja od plače odvisne funkcionarje in ubogljive socialistične davkoplačevalske sužnje. Vsi simptomi sistemskega pogroma proti kapitalu in liberalizaciji trga, v katero nas je pahnilo desetletje vedno bolj radikalnega levega oligarhizma se bodo reševali s socialističnimi drobtinicami. Vsi ste revni, a tisti ubogljivi boste manj revni – država bo poskrbela za vas. Če boste pridni in ubogljivi. Če ne boste, potem pač ne bo. Bognedaj, da bi se osamosvojili in začeli razmišljati s svojo glavo. Potem bi še kje ugotovili, da je cesar gol, komedijant dolgočasna papiga svojih gospodarjev, država, s svojo pravično redistribucijo premoženja« pa v resnici lopovski stroj, ki jemlje zase in deli vbogajme vernim v revolucijo. Tega kot narod kolektivno ne razumemo več in zato nam lahko vladajo še dolgo. Sovražniki delovnega ljudstva bodo Rogljič, Batagelj, Akrapović, junaki pa ubogljivi povprečneži, ki skupaj z otroškimi dokladi, subvencijami za vrtec in najemnino stanovanja konec meseca naberejo ravno dovolj, da lahko rečejo: “Ah saj smo preživeli mesec – samo da ni Janša na oblasti.”

Slovenija si zasluži boljše!
Nismo država, katere ideal je, da se ljudje kot klateži pretolčejo iz meseca v mesec. Smo država sposobnih, iznajdljivih, kreativnih ljudi, čeprav smo to nazadnje prav zares pokazali v Avstro-ogrski monarhiji. Nič slabši nismo od Švicarjev, Nemcev, Avstrijcev, Ircev… Naši zdomci po svetu so cenjeni kot izvrstni delavci, skoraj po pravilu jim v krutem zahodnem kapitalizmu odlično uspe. A le ko se uspejo iztrgati iz turobne, socialistične povprečnosti domačega vsakdana. Politična resničnost in državno vsiljeno čislanje povprečnosti se namreč preslikava na vse sfere življenja. Povprečnost postane življenski stil. Tini Maze je uspelo, ko je zapustila slovensko državo vodeno reprezentanco. Mitja Okorn je zaman čakal na sredstva ministrstva za kulturo, preden je obupal nad razrednobojništvom slovenske državno vodene kulturne sfere in postal svetovno uspešen režiser na Poljskem. Inovatorja Iva Boscarola so metaforično že »z bajoneti naterali v morje«, da je moral rešitve poiskati zunaj slovenskih meja. Kakšna izguba bo to za našo državo nam bo jasno komaj čez nekaj desetletij. Robert Lešnik, glavni oblikovalec avtomobilske pločevine pri Daimler Benzu se je najprej poskušal vpisati na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. In bil zavrnjen. Trikrat. Dokler niso njegovih talentov prepoznali nemški avtomobilski giganti in mu ponudili štipendijo za študij v Nemčiji. Nadpovprečnost v Sloveniji velja za »nenormalni proizvod nenormalne družbe«. Vojak revolucije je povprečen, ubogljiv, »zavestno privržen idejam marksizma in leninizma«.

A ni vse izgubljeno.
Leto šarcizmov, nerodnih kadrovskih cunamijev, očitne korupcije in političnega amaterizma je bilo zame ideološko produktivno – kar nekaj zmerno sredinskih levičarjev sem prepričal, da so vse življenje bili desničarji, pa se tega sploh niso zavedali. Sredica slovenskega naroda je zdrava – le obupana in otopela je. Po desetletju propagande se je predala in začela razmišljati socialistično – ne zamerim ji. Tudi vzhodni del Nemčije je ob podobni propagandi enako podlegel. Zato potrebujemo novo perspektivo in nov pogled na našo umeščenost v svet. Slovenija, ki ne ščiti domačih oligarhov, ampak se pogumno upa podati na trg 500 milijonov izdelkov lačnih soevropejcev. Slovenija, ki nagrajuje nadpovprečnost. Slovenija, ki je ni strah vabiti tujih multinacionalk, saj ve, da so domači ljudje dovolj sposobni, da tujcem brez državnih intervencij konkurirajo in hkrati z njimi sodelujejo. Slovenija, ki bo praznovala svoje kulturne krščanske korenine in zgodovinsko povezanost z evropsko družino. Slovenija, ki bo gojila pristne liberalne vrednote – demokracijo, svobodo izražanja, individualnost in enakopravnost. Ne pa enakost. Le takšna Slovenija ima možnost, da ostane samostojna dežela ponosnih individualistov. Socialistična vizija je vlak, katerega končna postaja je absolutna finančna odvisnost od mednarodnih političnih in finančnih institucij – ne zato, ker bi nas te želele kolonialno osvojiti, ampak ker so edina dolgoročna rešitev za državo, ki živi nad svojimi možnostmi – seveda bi bila cena za plačilo takega zapitka občutno nižanje življenjskega standarda. Ni še prepozno.

Komunisti so peli, da so “na slovenskem oni gospodarji”. Najslabša vlada v zgodovini države je lahko luč v učiteljevem oknu, ki bo narodu dala energijo za spremembe. Ljudje imajo zdaj več motivacije kot kadarkoli, da jim povedo – na slovenskem oni niso gospodarji. Slovenci nimamo gospodarjev. Smo svobodni Evropejci v globalnem svetu. Zato naj leto 2020 velja za nov začetek – začetek prave Slovenije. Takšne kot bi morala od nekdaj biti.

Mitja Iršič