Ni bilo dolgo tega, odkar je zaradi korupcijskega škandala v zvezi s predorom Karavanke s položaja predsednika Državne revizijske komisije odletel Borut Smrdel. Zdaj pa novi primer v zvezi s podelitvijo koncesije na zgornji Savi za urejanje in vzdrževanje vodotokov – težke 20 milijonov evrov – kranjskemu podjetju VGP kaže, da se o vseh poslih dogovarja že vnaprej. Javni razpisi pa ne služijo ničemur. Ravno tako se ne upošteva niti beseda pristojnega ministra, temveč se vse dela na tem, da izbranec dobi želeni posel, pa četudi na razpisu ni oddal potrebne dokumentacije.
Kje drugje kot v kaki banana republiki ali Slovenistanu česa takega ni pričakovati. Če smo kdajkoli verjeli, da Slovenija ni več Balkan, umazani posli in korupcija, v katero so vpleteni državni nadzorni organi, jasno kažejo, da smo Balkanu lahko samo vzor. Balkan Slovenistanu, ko pride do mešetarjenja s posli, ne seže niti do pasu.
Podjetje VGP d.d. je imelo vse do nedavnega koncesijo za urejanje in vzdrževanje vodotokov na območju zgornje Save. Potem pa je prišlo do javnega razpisa, na katerem so podelili koncesije za urejanje tega območja za naslednjih sedem let.
Niso oddali dokumentacije, a spet preko vez izigravajo sistem
Tu pa je VGP potegnil kratek konec. Ali je šlo za površnost ali zgolj slepo samozaverovanost, najbrž ne bomo nikoli izvedeli, a kot trdi Pozareport, omenjeno podjetje, ki se je očitno zanašalo na to, da bo koncesijo avtomatično dobilo še enkrat ob razpisu, ni oddalo potrebne dokumentacije, kakor je to zahteval razpis.
Na razpisu so tako po pravici zmagala podjetja EHO Projekt, d.o.o., HNG, d.o.o., in Nivo Eko, d.o.o., ki so oddala skupno ponudbo. V vsaki normalni državi bi bila stvar pri tem končana. Razpis opravljen, v skladu s pravili razpisa izbran najboljši ponudnik, tisti, ki ne izpolnjujejo pogojev razpisa, ne štejejo, čas za pritožbe in – zgodba končana.
A ker je to Slovenija, so na ministrstvu za javno upravo pripravili ugotovitveni zapisnik o uporabi poslovnega objekta, ki ga je cela dva meseca zatem, ko je bilo naročilo oddano, podpisal direktor direktorata za stvarno premoženje na ministrstvu za javno upravo Uroš Korošec. Z drugimi besedami, podjetju VGP so priskrbeli list papirja, na katerega se je omenjeno podjetje lahko sklicevalo, češ da je izpolnjevalo pogoje razpisa, čeprav jih v danem trenutku ni izpolnjevalo. Kot da bi dva meseca po zaključenem maratonu eden od tekmovalcev, ki ni dokončal tekme, trdil, da je pritekel do cilja in mu zato pripada medalja. Absurd!
Odvetniki in člani komisije skupaj izdajajo knjige
Vlada je pritožbo na predlog ministrstva za okolje in prostor zavrnila. Zatem pa je stvar prišla pod “drobnogled” Državne revizijske komisije, ki je po dveh mesecih “mozganja” ugodila pritožbi VGP in odločila, da je argumentacija podjetja VGP dovolj dobra za razpis – kljub pomanjkanju zahtevane dokumentacije.
[Ekskluzivno] Tako na račun Uradnega lista bogati odvetniška pisarna Potočnik in Prebil!
Zanimivo postane, ko izvemo, da je na Državni revizijski komisiji zahtevo podjetja VGP v odločanje dobila predsednica senata Tadeja Pušnar, ki je do zdaj podjetju VGP vedno ugodila. Blizu pa naj bi bila Socialnim demokratom. Podjetje VGP pa je zastopala kontroverzna Odvetniška družba Potočnik Prebil, o kateri smo že pisali.
Da pa nekaj hudo smrdi v deželi Kranjski, pove že podatek, da sta odvetnici Odvetniške družbe Potočnik Prebil, Maja Koršič Potočnik in Maja Prebil, skupaj z nedavno odstavljenim direktorjem Smrdelom in direktorjem direktorata za javno naročanje na ministrstvu za javno upravo Sašom Matasom skupaj pisali knjige, ki so izšle pri Uradnem listu.
Uradni list je omenjeni odvetniški družbi za razne storitve, ki so obsegale organiziranje seminarjev, pravdanja in pisanje priročnikov, od leta 2015 nakazal skoraj 160 tisoč evrov. To pa je bilo storjeno kar mimo javnega razpisa, saj, kot so nam povedali pri Uradnem listu, “navedene storitve sodijo med socialne in druge posebne storitve, za katere se zakon o javnem naročanju uporablja nad mejno vrednostjo 750.000 evrov brez DDV”.
Rihard Orel