Ustavne sodnike je naš premier Robert Golob ta teden javno pozval, naj mu že omogočijo čistko vrha RTVS, da mu ne bo več treba poslušati vprašanj, zakaj je nakazal 103.000 evrov podjetju novinarke Vesne Vuković, dva milijona veleposlaniku Kosova Martinu Berishaju in zakaj ni preganjal kraje svoje identitete v Romuniji, kjer sem razkril njegov račun, čeprav je prisegal, da jih v tujini nima. Odgovor na vsa ta vprašanja je zavrnil s stavkom, da podpira vse neodvisne novinarje in urednike na RTVS, ki še niso bili zamenjani in ki še skrbijo, da pride pred ljudi “poštena in neodvisna informacija”. Ti premieru ne postavljajo neprijetnih vprašanj, saj veste. Dodal je, da je, žal, teh vedno manj.
Ocenil pa je še, da so ljudje njegovo čistko vrha RTV Slovenija na referendumu podprli s plebiscitarno večino. S čemer je dokazal, da nima pojma o matematiki, kar je za šefa vlade slabo. Ali pa celo, da laže, kar politiki pogosto počnejo. Slabo zanje je, če preveč očitno.
Ali še komu ni jasno, zakaj je potrebno čimprej "depolitizirati" javno @RTV_Slovenija https://t.co/nFupkxekTF
— Simon Blazic (@SimonBlazic) March 10, 2023
Golobova plebiscitna nevednost ali laž?
Na plebiscit je prišlo 93,2 odstotkov volilnih upravičencev, s 95-odstotno večino pa so glasujoči podprli, da hočejo samostojno in neodvisno državo in s tem konec diktature komunistične partije v socialistični Jugoslaviji in sistematičnega kršenja temeljnih pravic in svoboščin ljudi. Za demokratično državo je glasovalo 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev. Na referendum o RTVS je prišlo 41,8 odstotka volilnih upravičencev, za vladne rešitev je bilo slabih 63 odstotkov glasujočih. Vladno rešitev je torej podprlo dobrih 26 odstotkov vseh volilnih upravičencev. 26 odstotkov ni plebiscitarnih 88 odstotkov. Niti približno. Razen za našega premiera Goloba in njegove vernike.
Tudi Golob si s tem le škoduje. Golob ni diktator v sistemu, kjer bi tajna policija onemogočala vse konkurente. Medije, če bi si upali preveč, pa bi še dodatno udarili partijski tožilci in sodniki. Kot so v socializmu. Tokrat je celo časnik Večer, ki ne velja za naklonjenega opoziciji ali Janezu Janši, o dogajanju poročal presenetljivo pošteno. Iz poročila se vidi, da je tudi njih presenetilo. Tako so opisali dogajanje, ki v posnetem prenosu na televiziji ljudem ni bilo vidno:
Novinarja javne televizije Gašperja Petovarja je zanimalo, ali je bila v podjetju Gen-I “stalna praksa, da se je tuje diplomate financiralo prek obvodnih podjetij za pridobivanje energetskih poslov”. Zanimalo ga je tudi, zakaj Robert Golob ni romunski policiji naznanil kraje identitete, prosil pa je, ali lahko z Vesno Vuković, sicer novo generalno sekretarko Gibanja Svobode, ki je bila prisotna na novinarski konferenci po seji izvršnega sveta stranke, pojasnita nakazila, ki naj bi jih bila Vuković pred leti prejela od podjetja Gen-I. Že med zastavljanjem vprašanja je Vuković Golobu namigovala, naj na to ne odgovori. “Ne boš odgovarjal,” mu je dejala, on pa je z roko nakazal, da ima vse pod nadzorom.
Vse Golobove “neodvisne” Vesne, Mojce in Toniji
Odnos z Vesno Vuković je zanimiv, ker nam kaže, kdo so za premiera pokončni in neodvisni novinarji, ki pošteno obveščajo javnost in ki vse bolj izginjajo iz javne RTV Slovenija. To so tisti, ki jim je pod mizo Golob v preteklosti plačeval na vzporedna podjetja, verjetno za diskreditacije konkurentov, po volitvah pa jih je na RTV Slovenija vse manj, ker so službe dobili v njegovi vladi in stranki. Vesna Vuković je simbol teh “pokončnih in neodvisnih” novinarjev Roberta Goloba.
Vukovićeva je še nekaj mesecev pred tem, ko sem v začetku leta 2020 postal odgovorni urednik Siol.net, še pisala za Siol.net v lasti državnega Telekoma skupaj s Primožem Cirmanom in Tomažem Modicem. Ti novinarji so pisali najpomembnejše zgodbe portala o politikih in pomembnih podjetjih, a v uredništvu niso bili zaposleni. Delali so za nekoga drugega. Če bi bil urednik, takšnega obsežnega “outsourcinga” ne bi dovolil. Zaposleni se morajo držati strokovnosti in politike uredništva in je prav, da so tudi zaposleni v uredništvu. Da jih ne bi plačeval kdo drug. A takrat urednika sploh ni bilo. Zakon določa, da uredništvo mora imeti urednika. A ga v času vlade Marjana Šarca niti iskali niso. Še več: v pogodbah za tiste, ki so uredništvo začasno vodili, so bile določene odpravnine, če bi se slučajno našel pravi urednik. Lažje je politično vplivati, če ni odgovornega urednika.
Konec leta 2019, še v času levo liberalne vlade, so Vukovićeva, Cirman in Modic sodelovanje s Siol.net nenadoma prekinili in z lastnim portalom Necenzurirano zasijali v omrežju medijskega tajkuna Martina Odlazka. Znanega medijskega podpornika levo liberalnih strank. Že prej, julija leta 2019, je bila sklenjena pogodba podjetja Gen-I s podjetjem, ki ga je ustanovila in vodila novinarka Vuković SEE M. & C, posledica je bilo več sto tisoč evrov nakazil v prihodnjih letih. Denar je, javnosti prikrito, nakazovalo še nekaj povezanih paradržavnih podjetij. Tudi današnjega finančnega ministra Klemna Boštjančiča. Kaj je podjetju novinarke plačeval današnji premier, ne vemo. Goloba se to ne sme niti vprašati. Vemo pa, da so Necenzurirani objavljali članke, ki so bili že na prvi pogled propagandne narave proti prejšnji vladi in Janezu Janši. Le tega, kdo je to propagando plačeval, nismo vedeli. Neverjetno nekritično so to precej očitno politično propagando povzemali novinarji in uredniki na POP TV, RTV SLO in še v nekaj večjih medijih.
Ko se je za plačila izvedelo, Golob pa je na volitvah dosegel relativno zmago, je novinarko Vuković Golob zaposlil kot funkcionarko svoje stranke. Soprogo Cirmana, novinarko TVS Petro Bezjak, je zaposlil kot vodjo komuniciranja svoje vlade. Modica plačujejo kot svetovalca predsednice preiskovalne komisije Mojce Pašek Šetinc, ki je bila do volitev menda zelo neodvisna urednica in komentatorka javne RTV Slovenija. Potem pa je nenadoma postala najhujši strankarski vojak Svobode.
Ko Golob govori, kako so neodvisni in pokončni novinarji žrtve čistk, s tem opisuje fenomen, da je novinarje in urednike iz RTVS množično zaposlil v svoji vladi in stranki. In ne, da jih je kdo “počistil”. Kot je on mene kot urednika.
To še dodatno potrdi prva poteza novega urednika Siol.net Mihaela Šuštaršiča, ki sta ga po seriji zamenjav na SDH in Telekomu, da sta se me znebila, nastavila Golob in Vukovićeva. Šuštaršič je svojo kariero odgovornega urednika portala Siol.net začel tako, da je cenzuriral članek in komentar, v katerem smo opozorili na etično sporno ravnanje novinarja TVS Saše Krajnca, ker je javnosti prikril svojo povezavo s Tonijem Tovornikom, nekdanjim novinarjem RTVS, ki je v Golobovi vladi generalni sekretar ministrstva za kulturo, ki je podrejeno Levici Luke Meseca. To ministrstvo vodi projekt menjave vodstva RTV Slovenija, Krajnc pa je kot voditelj na TVS vodil upor, ki je k temu poskušal pomagati. Javnosti bi moral razkriti svoje povezave z akterji ali pa se kot novinar izločiti iz dogajanja. Po kodeksu novinarske etike. Po kodeksu svobodnih novinarjev Roberta Goloba pa zanesljivo ne.
Čaščenje diktatorja Tita in lasnega kršenja pravic izbrisanih
Namesto, da bi na dileme, ali je novinar Krajnc ravnal pravilno, poskušali pridobiti odgovore in da bi ljudem pojasnili položaj, je novi urednik Siol.net Šuštaršič cenzuriral moje že objavljene članke o tem, čeprav kodeks etike posege in umike tekstov brez dogovora z avtorjem izrecno prepoveduje. Trdil je, da o povezavah novinarjev s politiki javnosti ni dopustno obveščati, češ da so to intimne stvari, in da mu to daje pravico, da cenzurira tekste odgovornega urednika pred njim. Za katere sploh ni odgovoren.
O tem sem sprožil spor na častnem razsodišču društva novinarjev. Na razplet še čakamo. Šuštaršič je podpisnik znamenite peticije proti prvi vladi Janeza Janše, katere prvi pobudnik Blaž Zgaga je bil po volitvah tudi politično zaposlen na ministrstvu za pravosodje. Za zasluge. In je s tem tudi uradno postal del množice zelo svobodnih novinarjev v službi vlade Robert Goloba.
Svojo veličino pa vlada Roberta Goloba ob mesarjenju po medijih, ki jim ga je nekoliko ustavilo ustavno sodišče, medtem poskuša dokazati z vračanjem spomenikov diktatorju Josipu Brozu Titu. Ne prvič. V preteklosti je Zoran Janković, ki je nekoč bil Golobov strankarski šef, po tem diktatorju poskušal poimenovati ulico. A mu je ustavno sodišče to prepovedalo s sodbo, da dosmrtnega “maršala” demokratično izvoljene oblasti ne smejo poveličevati. Zdaj pa ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki z ukinitvijo muzeja osamosvojitve že odpravlja spomin na ukinitev diktature z osamosvojitvijo, poskuša na protokolarno območje Brda vrniti spomenike temu diktatorju, ker ocenjuje, da so velik kulturni dosežek, saj so jih delali znani umetniki. Kot so jih tudi Hitlerju ali Stalinu. Nemški in sovjetski vrhunski umetniki.
Levica je stranka v vladi, ki je za izstop iz zavezništva Nata, to je obrambno zavezništvo demokratičnih držav, v katerih se spoštujejo temeljne človekove pravice in svoboščine. To je tudi stranka, ki meni, da je za napad Rusov na Kijev najmanj sokriv Zahod. In je za mir, ki bi bil še bolj v korist Putinu, kot je to nedavno predlagal Milan Kučan. In ti imajo z ministrstvom za kulturo odgovornost za področje medijev.
Iz protokolarnega objekta, kjer je imel diktator nekoč svojo brunarico, je v vojaški muzej v Pivki spomenike iz komunističnih časov umaknil direktor muzeja novejše zgodovine Jože Dežman, ki ga ministrica medtem tudi odstavlja. Kako si je drznil umakniti njenega Tita in s tem razhuditi Milana Kučana? Na Brdo prihajajo številni evropski politiki in tam je čaščenje diktatorja državna sramota in ne visoka kultura. Si predstavljate, da bi se v Nemčiji pred tujimi državniki postavljali s sijajnimi umetninami: kipci Adolfa Hitlerja in nacizma najboljših nemških umetnikov?
Hkrati, ko vračajo spomenike Titu, Zoran Janković in vladajoči postavljajo spomenike izbrisanim. To so bili državljani drugih republik, ki so pri nas imeli bivališče, a jim v procesu osamosvajanja država ni dodelila statusa tujcev, ko niso prevzeli našega državljanstva. Pa bi morala. Te napake, ko jo je leta 1999 ugotovilo ustavno sodišče, vladi Janeza Drnovška in pozneje Antona Ropa nista odpravili. Pazite, ni šlo za desne vlade. Šele veliko pozneje je za popravo krivice rešitev pripravil Gregor Virant z desne in zanjo pridobil tudi večino v parlamentu.
To, da danes naša leva oblast slavi, kako so oni sami kratili pravice ljudem, ki si niso uredili državljanstva in kako niso popravili napake niti, ko je to od njih zahtevalo ustavno sodišče in povrhu še postavljajo spomenike diktatorju, ki je množično brez sodnih postopkov s svojo partijsko jugoslovansko armado umoril velikansko število vojnih ujetnikov in razrednih sovražnikov, da je uvedel totalitarno diktaturo, je politika na najnižji možni ravni.
Robert Golob jo s svojimi nastopi le dodatno razkriva. In to tako, da se še Tito obrača v grobu.
Peter Jančič, Spletni časopis