[Od zmage do zmage] August Rodin iz mat kurbe

Vinko Vasle

Tekoči kandidat za kulturnega ministra Zoran Poznič je absolutno tisti pravi. Ne bo dolgo. Poznavalsko se je postavil pred medije in povedal, da je kultura bit slovenstva. Če sodim po zunanjosti kandidata in se spomnim še na ministra za šolstvo Jerneja Pikala, potem velja stara komunistična: kultura in prosveta naša bo osveta.

Slovenski narod in slovenstvo sta preživela vse pasti zgodovine ne glede na to, kdo je bil minister za kulturo. Recimo, štirje partizani (ali kakšen več) ne bi premagali 12 tisoč glave armade gestapovcev na Menini planini, če ne bi na ustih imeli Ivana Cankarja, Franceta Prešerna in če ne bi med bliskovitimi napadi recitirali Kajuha, za pomembno glasbeno podlago pa so skrbele Kombinatke z Na juriš. Zato se zdaj o tem priznanem čudežu snema kulturni film za naš denar, mislim pa, da bi ga morali posredovati tudi v Vatikan vsaj za blaženost, če ne že za svetništvo. Namreč, takšnega čudeža v zgodovini človeštva še ni bilo. Da bo politično korektno, naj povem, da smo tudi fašizem preživeli zaradi kulture, ki pa so jo širili kasnejši sovražniki ljudstva – to je duhovniki, zato naj se jih v zvezi s kulturo ne omenja. Naj raje davke plačajo za svoje kulturne objekte, ki so v resnici po marksistično opij za ljudstvo.

Prekarni kulturni delavci bodo kmalu ropali banke
Ko smo že pri drogah, včasih je opaziti, da številni naši kulturni dosežki nastajajo pod vplivom njuhanja, pikanja in kajenja ustreznih substanc. Razlog za nekatere kulturno-umetniške stvaritve je lahko tudi v psihi, ker si dojenja psov drugače ne znam predstavljati. Ni pa kriva dojilja, ampak oni zmešanci, ki so ji dali Prešernovo nagrado. Ne verjamem, da bo novi kulturni minister tu naredil malo reda, ker tudi sam sodi med neko umetniško avantgardo, in ko slišim za avantgardo, se primem za denarnico. Goebbels je sicer bil bolj direkten, ko je rekel, da se ob besedi kultura prime za pištolo, samo, to bi bila že neka moja kulturniška varda in bi me procesirali za napad na temelje ureditve tega sranja, kar se danes imenuje država. Samo pri nas tako daleč še nismo, čeprav menda ni daleč čas, ko bodo prekarni kulturni delavci ropali banke in druge nekulkturne ustanove, da ne bi umrli od lakote. Danes ropajo samo davkoplačevalski denar.

Na to nas je v svojem prešernem govoru letos ponovno spomnil Vinko Möderndorfer – ker, najprej denar, potem pa kulturo. Kaj si pa vi mislite, da bomo ustvarjalno trpeli ob drobižu in nas boste znova potiskali v Cukrarno! In kar je nesporno res – ne moremo vsi biti lačni, žejni in bolni Ketteji in Murni z njuno genialnostjo vred. Kriterij za kulturno-umetniško ustvarjanje že zdavnaj ni več niti pol-genialnost, ampak sistem “kdo si upa”. Potem dobimo pa Vinke Globokarje, Svetlane Makarovič, pasje princese in podobne odlike Prešernovih komisij, zaradi česar se marsikdo vpraša o njihovi prisebnosti. Verjetno je tako, saj so se tudi letos izkazali in so dobili nagrade totalni anonimneži, kar je tudi prav – zmanjkalo je namreč partijskih kadrov za nagrade.

Bodoči šef kulturnikov se je našel sam
S tega vidika bi imel novi minister za kulturo Poznič lahko veliko dela. Samo on je že povedal, da sta prioriteta medijska zakonodaja in obča kulturna srenja tako imenovanega nevladnega sektorja. Ki je že povedal, da hoče od Pozniča več denarja. Ministrstvo za kulturo je v resnici ena žalostna ustanova. Od osamosvojitve dalje smo imeli kar 14 ministrov za kulturo – ene bolj, druge manj posrečene. Najbolj nesrečna je bila Julijana Bizjak Mlakar, ki je morala odstopiti zaradi idrijskega rudnika in kaj lahko bi se zgodilo, da bi recimo novi Poznič moral odstopiti zaradi projekta 2. tir ali, še bolje, zaradi druge cevi karavanškega predora. Oba projekta namreč sodita med levičarsko kulturo korupcije.

Predsednik SD Dejan Židan in kandidat za kulturnega ministra Zoran Poznič. (Foto: STA)

Takoj, ko je Dejan Židan, šef odseka Kučanove CK ZKS, povedal, da so našli strokovnjaka za ministra, je ta neusklajeno povedal, da ga ni našla partija, ampak, da se je našel sam. Prijavil se je in se takoj vpisal v zvezo komunistov. Ali kot pravi izročilo po Zlati Prinašalki, je Poznič v enem trboveljskem bifeju rekel: “To še spijem in grem za ministra.” Menda je pil mineralno, ker je v preteklosti kulturno-umetniško spil nekaj hektolitrov preveč.

So pa javnomnenjske raziskave tisti hip, ko je Poznič šele prihajal na tiskovno konferenco, pobesnele – Nina-nana je objavila, da je kandidat za ministra za kulturo na lestvici priljubljenosti prehitel Violeto Bulc, Janja Božič Marolt iz Mediane pa je izjavila, da je kandidat Poznič Rodin iz mat kurbe. Še bolj natančno: to, kar je v smučanju Ilka Šuhec, je v kulturi Zoran Poznič.

Vinko Vasle