fbpx

Oprostite, da sploh živimo

Jože Biščak, odgovorni urednik tednika Demokracija.

Kar se je zgodilo v torek, bi se moralo že sredi leta 2018. Ne samo zato, ker je bila SDS z Janezom Janšo zmagovalka volitev, temveč preprosto zato, ker je koalicijsko sodelovanje med sredinskim in desnim političnim polom veliko bolj naravno kot zavezništvo med skrajnimi levičarji, socialisti (preoblečenimi v socialno demokracijo) in (vsaj na deklarativni ravni) liberalci. Pred poldrugim letom to vprašanje sploh ni bilo na dnevnem redu, ampak je bilo zavračanje sodelovanja s predsednikom SDS veliko pomembnejše od morebitnih skupnih programskih točk in svetovnonazorske usmeritve. Da bo ta čudna združba razpadla, je bilo takoj jasno, vprašanje je bilo le – kdaj.

Šarčev (ne najbolj premišljen) odstop je sicer res povezan z vse večjimi spori z nadkoalicijsko Levico in Židanovo SD, ki se je pomaknila še bolj levo. A za to, kar je sledilo, je bila vendarle ključna menjava vodstva v SMC in DeSUS. Prejšnja predsednika Miro Cerar in Karl Erjavec, ki sta vsaj javnosti zagotavljala, da sta njuni stranki sredinski, sta se vse bolj odkrito spogledovala s socialistično ideologijo, medtem ko sta Zdravko Počivalšek in Aleksandra Pivec svoji stranki takoj začela pomikati nazaj proti sredini in liberalnim vrednotam. Imata tisto potrebno širino, da zmoreta preseči vrednotna vprašanja, če bo koalicija delovala za blaginjo vseh državljanov. Zato bolj verjamem njima, ki pravita, da bi imel čas, izgubljen zaradi volitev, katastrofalne posledice za Slovenijo, kot pa medijskim tezam, da rešujeta svoji stranki, saj bi jih predčasne volitve lahko izbrisale s političnega prizorišča.

Oglejte si še: Arhitekti zla

Razlike med strankami nastajajoče vlade zagotovo so, o tem ni dvoma. Še najmanj jih je med SDS in NSi, čeprav se je slednja pomaknila bolj proti sredini. A vsekakor je med desno SDS (stranko konservativnega liberalizma) in sredinsko SMC (stranka, ki se razglaša za liberalno) manj nepremostljivih razlik, kot jih je denimo med SMC in SD. Podobno je, še posebej po zamenjavi vodstva, s stranko DeSUS. Zato se ta koalicija zdi trdnejša, kot je bila Šarčeva, obeti, da bo ostala skupaj do rednih volitev, so dobri. Celo več. Na obzorju se rišejo obrisi, da po volitvah 2022 nastane trdno zavezništvo med liberalnimi in desnimi strankami.

Skrbi izbruh neverjetnega sovraštva
Štiri stranke nove vlade, ki se obeta, so kadrovsko dovolj močne, da bodo kos koalicijski pogodbi, ki so jo podpisale. Opozicija jim bo zagotovo nagajala in jih skušala onemogočiti, polena pod noge bodo dnevna praksa. To je povsem normalno. Opozicija ne bi bila opozicija, če tega ne bi počela. Tudi z izrazi nezadovoljstva na shodih ni nič narobe. Kar skrbi, je izbruh neverjetnega sovraštva. Čeprav so SDS leta 2018 vsi izključevali in se je oblikovala vlada, ki jo je z dvakrat manj poslanci kot SDS vodila LMŠ, nikomur ni padlo na pamet, da bi grozil predsednikom strank vladne koalicije. V parlamentu so pač levosredinske stranke zbrale večino, taka so pravila in na desni to upoštevajo. Ampak tokrat, ko se oblikuje desnosredinska vlada, prihaja nasilje, spodbujeno z vidnimi predstavniki levih strank, z ulice.

Protestnik, ki je kričal, da je treba “Janšo ubit”. (Foto: Demokracija)

Tiste ulice, ki so jo vodili militantni aktivisti in nevladne organizacije, prisesane na državne jasli. Tiste ulice, ki je pretekli petek, še preden je bil Janez Janša potrjen za mandatarja in še preden je bila izvoljena nova vlada, sejala strah. Tiste ulice, ki je že napovedala, da bo pritisk nadaljevala in stopnjevala. In strašljivo se zdi, da so največji mediji molčali, ko so levičarji pozvali k uboju Janeza Janše in posredno vseh tistih, ki mislijo drugače.

“Akademiki” nesposobni dialoga
Odsotnost različnih mnenj vsako družbo pelje v kulturno temo, intelektualizem, ki je odprt za eno samo politično filozofijo, je obsojen na izumrtje. V Sloveniji se prostor za konservativne (desne) mislece krči. Levica, ki ne prenese strpnosti, teži k temu, da bi jih obtožila ne samo verbalnega delikta, ampak celo miselnega zločina. Nekoč je bilo tako za železno zaveso, demokratični svet se je čudil, kaj točno so zagrešili heretiki v socializmu. Danes je očitno dovoljen en sam pogled – levičarski. Tonemo nazaj v totalitarni svet, ki smo ga prezirali, za preganjanje drugače mislečih so dovoljena vsa sredstva, konservativna misel je označena za hudobno. In levica s 75 “akademiki” na čelu se sploh ni pripravljena pogovarjati, še manj soočiti z mnenji desne intelektualne elite (kolikor jo je še ostalo). Ne, ne želijo jih samo utišati, ampak celo uničiti. Če se to ne bo spremenilo, ni več daleč čas, ko se bomo morali pod prisilo javno opravičevati za besede in misli. Bojim se, da tudi nismo več daleč od tega, ko bomo morali reči: “Oprostite, da sploh živimo.”

Jože Biščak