Po padcu komunističnih režimov v državah Srednje in Vzhodne Evrope na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja se je zdelo, da je vsaj v Evropi umrla tudi ideja totalitarizma. Dobili smo vtis, da je med prebivalstvom Evrope in Severne Amerike prevladalo mnenje, da je edino liberalna, demokratična država tista, ki svojim državljanom omogoča človeka dostojno življenje. Za tako državo je potrebno določiti nekaj osnovnih norm obnašanja, ki zagotavljajo človekove pravice in svoboščine, jih nadzorovati z absolutnim minimumom prisile in zagotavljati svobodo v vseh ostalih zadevah. Vsi državljani razen zanemarljive manjšine naj bi se strinjali, da ne bodo posegali v življenje, svobodo in imetje nekoga drugega. Dolžnost vlade pa je, da prepreči taka poseganja, če pa do njih vseeno pride, jih sodno preganja. Prevladovalo je mnenje, da je taka ureditev v nekem smislu dokončna in da so problemi, ki jih kot družba moramo reševati predvsem varovanje okolja in kako zagotoviti, da bo tehnološki napredek koristil vsem. Ali če povzamem bistvo Lizbonske strategije EU naj bi bil njen cilj ustvariti več in boljša delovna mesta.
Ta vizija razvoja človeške družbe, ki v svoje središče postavlja svobodnega vendar za svoja dejanja odgovornega posameznika, ki živi z drugimi takimi posamezniki brez pretiranega vmešavanja v konstruktivnem sožitju in naj bi uživala med prebivalstvom praktično 100 odstotno podporo je pretrpela med pandemijo Covid-19 resen udarec. Po delu Sveta, kjer vsaj za enkrat še prevladuje demokratična družbena ureditev, torej v Evropi in Severni Ameriki so se pojavila gibanja, ki imajo samo en cilj, to je rušenje demokratične družbene ureditev. Pri nas v Sloveniji so to petkovi “kolesarji”, v Severni Ameriki in nekaterih evropskih državah pa je to gibanje Black lives matter.
Pri tem vsa ta gibanja skušajo izkoristiti posledice pandemije, karanteno in upad gospodarske aktivnosti, da bi pokazala, da demokracija ne deluje, vsaj ne v korist večine prebivalstva, kar sugerira potrebo po nekem novem družbenem redu in sebe vidijo kot avantgardo te nove družbe, tako kot so se komunisti smatrali za avantgardo delavskega razreda. Vse skupaj zelo spominja na slogan slovenskih komunistov v tridesetih letih preteklega stoletja: demokracija je mrtva, ti se lahko odločiš med komunizmom in fašizmom. In ker je bil fašizem, ki je brutalno poskušal izbrisati slovenstvo, takrat samo 30 km od Ljubljane, je bil namig nedvoumen. Že ta bežen, lokalen pogled nazaj nakazuje potrebo, da sedanja protestniško – vstajniška gibanja ocenjujemo v širšem zgodovinskem kontekstu.
Diktatorji so bili ljudje, ki v življenju sicer niso bili uspešni
Komunisti so že koncem 19. stoletja videli perspektivo človeštva, kot sta jih učila Marx in Engels, v revoluciji in diktaturi proletariata. Lenin je k temu dodal novo dogmo, da je revolucijo smiselno začeti v izrednih razmerah. Te so v Rusiji nastale med 1. svetovno vojno. Nezadovoljstvo nad temi razmerami je izkoristil Lenin in z zanemarljivo majhnim številom svojih boljševikov izpeljal proletarsko revolucijo in sebe postavil za vladarja te nove Rusije – Sovjetske zveze. Brutalnost njegovih boljševikov, masovni pomori in koncentracijska taborišča, so do dobra zaznamovali ne samo Rusijo temveč tudi dobršen del Evrope. Zgledu prvega med boljševiki sta sledila tudi oba najvidnejša fašistična diktatorja Mussolini in Hitler. Prvi je s svojimi maloštevilnimi fasciji izkoristil nezadovoljstvo dela Italijanov, ker “zmagovita” Italija po prvi svetovni vojni ni postala naslednica Rimskega imperija in gospodarsko recesijo, izpeljal pohod na Rim in se proglasil za diktatorja z neomejenimi pooblastili – Duceja. Prav tako je Hitler, ki se je opiral na maloštevilne oddelke SA, ki so razgrajali po nemških mestih, izkoristil nezadovoljstvo z nesmiselno Versaillsko mirovno pogodbo in globoko gospodarsko recesijo, ter postal Führer in uvedel nacistični teror ne samo v Nemčiji, temveč tudi v dobršnem delu Evrope. Še nekaj imajo vsi ti diktatorji skupnega. Vsi so po uspešni izvedeni revoluciji iz zgubljenih eksistenc postali neomejeni vladarji svojih držav. Pred revolucijo je bil Lenin nepomemben kavarniški politikant v izgnanstvu, Mussolini propadli novinar brez kakršnekoli perspektive in Hitler propadli umetnik in pivniški razgrajač.
Če sedaj potegnem nekaj vzporednic med Rusijo, Italijo, Nemčijo v dvajsetih in tridesetih letih preteklega stoletja in slovenskimi “kolesarji” leta 2020 opazim nekaj zastrašujočih podrobnosti. Slovenske “kolesarje” tako kot njihove zgodovinske predhodnike boljševike, fascije in oddelke SA sestavljajo pretežno posamezniki, ki so v življenju neuspešni, so svoje življenje zavozili in niso bili sposobni izkoristiti ponujenih jim možnosti. Protestiranje – “kolesarjenje” jim predstavlja vrhunec njihove sicer zavožene kariere. Med protesti se vidijo pomembne in si domišljajo, da bodo krojili prihodnost Slovenije. Ker se morajo zvečer vrniti v realnost svojega zavoženega življenja, se naslednji petek toliko raje vračajo na proteste in tam izživljajo svoje sanje. Voditelj “petkovih kolesarjev” verjetno vidijo nekoliko dlje. V kriz in nezadovoljstvu, ki ju je ustvarila pandemija, vidijo, vsaj jaz tako ocenjujem, priložnost, da svojo zavoženo kariero pustijo za seboj in si po vzoru enega ali drugega od omenjenih treh diktatorjev zagotovijo mesto v samem državnem vrhu.
dr. Andrej Umek