V teh dneh se spominjamo 75 letnice vrnitve izgnancev, ljudi, ki so jih okupatorji Druge svetovne vojne z njihovih domov pregnali na vse konce Evrope, domov. Delo je temu dogodku posvetilo v nekaj zadnjih dneh vrsto člankov in prepričan sem, da je storilo prav. Na žalost pa današnji (4.6. t.l.), ki ga je očitno po razgovoru z ga. Zdenko Kaplan predstavnico Društva izgnancev Slovenije napisala Polona Malovrh vsebuje vrsto netočnosti. Čutim se, kot bivši predsednik Društva materialnih oškodovancev okupatorjev druge svetovne, moralno zavezanega, da se na te netočnosti odzovem.
Kot prvo želim poudariti, da so bili izgnanci po sklepu zaveznikov, zmagovalcev druge svetovne vojne, upravičeni do dveh odškodnin. Prva je povezana s časom, ki so ga izgnanci preživeli v pregnanstvu. In samo o tej je govora v že omenjenem članku. Drugo odškodnino, ki se nanaša na materialno škodo, ki so jo tako izgnancem kot tudi drugim prebivalcem Slovenije povzročili okupatorji druge svetovne vojne, pa je bilo potrebno posebej prijaviti. Akcija za prijavo materialne vojne škode je potekala avgusta in septembra 1945 s posebnim poudarkom, da vsem oškodovancem domovinska zavest to narekuje. Skoraj brez izjeme so oškodovanci, izgnanci in drugi, to materialno škodo tudi prijavili. V arhivih po Sloveniji si vsak zainteresirani lahko te prijave ogleda. Te prijave so bile potem združene v eno postavko odškodninske zahteve Jugoslavije do Nemčije.
Komunisti odškodnin niso posredovali oškodovancem
Nemčija je vojno škodo poravnavala. Do zapletov pa je prišlo, ko je Jugoslavija priznala Nemško demokratično republiko. Zato sta tudi zadevo materialne škode l. 1970 na svojem sestanku obravnavala nemški kancler Willy Bradt in Tito. Ugotovila sta, da je bila materialna vojna škoda v pretežni meri Jugoslaviji že izplačana, preostanek dolžnega zneska pa bo Nemčija poravnala v naslednjih treh letih. Ker so se v slovenski javnosti vedno znova pojavljali dvomi, ali je Nemčija res poravnala vojno škodo, sem se kot predsednik Društva materialnih oškodovancev okupatorjev druge svetovne vojne obrnil direktno na nemško vlado. Torej ne drži trditev iz že omenjenega članka, da v Nemčiji ni nihče interveniral glede materialne vojne škode. V nekaj dneh me je po telefonu poklicala nemška kanclerka Angela Merkel osebno in mi v daljšem razgovoru z mnogimi detajli razložila, da je Nemčija vse svoje obveznosti poravnala. Ta razgovor je Merklova tudi potrdila v pismu, ki ga še vedno hranim v svojem arhivu.
Vse se je ustavilo po volitvah leta 2008
Tudi ne drži trditev iz članka, da se v Sloveniji za izplačilo materialne vojne škode, ni nihče zavzel. Materialni oškodovanci smo se zavzemali, da se materialna vojna škoda vključi v Zakon o denacionalizaciji, ki ga je pripravila Demosova vlada l 1992. Žal pri tem nismo bili deležni podpore Društva izgnancev Slovenije, čeprav bi zato morali biti vsaj materialno zainteresirani. Po razgovorih s poslanci se je pokazalo, da bi ta amandma lahko ogrozil sprejem Zakona o denacionalizaciji. Zato so bili naši amandmaji odloženi za drugi korak, do katerega pa ni nikoli prišlo. Čeprav oškodovanci nismo nikoli odnehali, se je delo na zakonu o povrnitvi materialne škode resno ponovno začelo šele v času vlade Janeza Janše 2004 – 2008. Zakon o povrnitvi materialne škode je nastajal pretežno v sodelovanju med Ministrstvom za pravosodje in Društvom materialnih oškodovancev, Društvo izgnancev, čeprav povabljeno k sodelovanju pa je stalo nekako ob strani. Dejansko pa sva zakon pisala in usklajevala takratni minister za pravosodje dr. Lovro Šturm in moja malenkost. Zakon je bil v DZ vložen jeseni 2008 tik pred volitvami. Po volitvah je vlado prevzela SD. Tudi z vsemi njihovimi vidnimi predstavniki sem opravil razgovore in so mi vsaj v pretežni meri zagotavljali, da je zakon po njihovem mnenju primeren za obravnavo v DZ, da imajo trenutno z gospodarsko krizo preveč dela in da bodo zakon vzeli v obravnavo, takoj ko se bodo stvari nekoliko umirile. Vendar se ni z zakonom o materialni vojni škodi zgodilo nič. To se je ponavljalo tudi pri vseh naslednjih vladah. Nazadnje sem bil pri dr. Miru Cerarju takoj po nastopu njegovega mandata kot predsednika vlade. Tudi on mi je zagotovil, da bo pripravljeni osnutek zakona o materialni vojni škodi vložil v obravnavo v DZ. Čez par dni sem dobil pismo, v katerem mi Cerar potrjuje vsebino najinega pogovora in me hkrati obvešča, da je vso zadevo predal svojemu ministru za pravosodje. Tudi ta dopis je še vedno v mojem arhivu. Od tu dalje pa so mi bila vsa vrata naših pristojnih politikov zaprta, zato sem kot predsednik Društva materialnih oškodovancev odstopil in predal posle svojemu nasledniku g. Romavhu.
Osebno sem prepričan, da se bo sedanja vlada po končani epidemiji spomnila na zakon iz leta 2008 in ga vložila v DZ. Tako bi prišli vsi materialni oškodovanci okupatorjev druge svetovne vojne vključno z izgnanci do pravične odškodnine.
dr. Andrej Umek