fbpx

Pesništvo, diplomacija in (ukradene) volitve

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

V najnovejši (enajsti) številki revije Sodobnost Igor Saksida piše med drugim o Francetu Prešernu, o odločilnem (usodnem, zgodovinskem, uporniškem…) pomenu leposlovja in o aktualni slovenski brezbrižnosti do (branja) knjig.1 Bistvene posege v usodo slovenskega naroda, kot je bil Prešernov, naj bi danes nadomeščala kratkotrajna in minimalistična angloameriška” sporočila, kot je “tvitanje”, ki ga nekateri prevajajo s čivkanjem. Ob tem si lahko postavimo preprosto vprašanje: se je France Prešeren v resnici zanimal za usodo slovenskega naroda? Ga je zanimala politika?

Med januarjem in majem leta 1821, ko je bil Prešeren študent ljubljanskega liceja, je bila kranjska prestolnica prizorišče ljubljanskega kongresa, prvovrstnega političnega in diplomatskega dogodka, ki je – po porazu Napoleona in po dunajskem kongresu (1814-1815) – pomembno vplival na evropske razmere. Vendar med Prešernovimi pesmimi, pismi ali kakršnimikoli drugimi zapisi ni nobene omembe epohalnega dogajanja. Pesnik kot da ni opazil cesarskih sprevodov in sprehodov; kot da je “gledal stran”, ko je cesar Franc I. nagovoril njegove profesorje z besedami: “Držite se starega, kajti to je dobro. Ne potrebujem učenjakov, ampak dobre, poštene meščane. Kdor mi služi, mora učiti, kakor jaz ukažem, kdor pa tega ne more storiti ali prihaja z novimi idejami, lahko gre, ali pa ga bom jaz odstranil.”

Preberite še: Vojska in muzej

Prelomno dogajanje je pritegnilo šele Ivana Tavčarja, ki je o njem napisal roman Izza kongresa (1905). Tavčar je bil imeniten pisatelj, vendar tudi politik in župan, po prepričanju liberalec. V času dunajskega in ljubljanskega kongresa politično življenje oz. uporniški podvigi seveda niso mirovali, sicer kongresi ne bi bili potrebni; vendar je bila Ljubljana slej ko prej prizorišče avstrijske in evropske, ne pa slovenske notranje politike. Kot izhaja iz cesarske pridige in iz ravnanja konservativne Svete alianse, ki se je uveljavljalo po koncu Napoleona, leta 1821 v Ljubljani ni bilo veliko možnosti za svobodomiselne nastope. V naslednjih letih so se razmere izboljšale, vendar je bil razvoj vse do marčne revolucije in dualizma počasen. Prevraten pojav je bila – kot navsezadnje priča Prešernov opus – sama slovenščina, s katero sta se manifestirali kulturna raznolikost in politična enakopravnost. Pozneje, z mladoslovenci so se v literaturo pritihotapili politični poudarki. Pravilneje rečeno, zaradi političnih omejitev so se politični poudarki preoblekli v literarna oblačila in leposlovje je postalo neke sorte nadomestek za politiko. Iz avstrijskih časov znana formula je delovala tudi v socialističnih časih. (Mimogrede: Ivan Cankar se ni izogibal neposrednemu političnemu delovanju.)

Uporniška/oporečniška literarna sporočila so poleg tveganja prinašala tudi opazne učinke. V nedemokratičnih časih so imela takšna sporočila veliko moč, leposlovje in dramatika sta postala neizmerno popularna. Komunistični establišment jih je po drugi strani imel za nevarna in jih je zaustavljal na vse mogoče klavrne načine. Če odmislimo predvojnega Alamuta in povojni Strah in pogum, je opisani model po zaslugi dramatikov, kot so bili Kozak, Smole, Strniša, Zajc, izbrusila revija Perspektive. Poznejša Nova revija je brez ovinkarjenja objavila nacionalni program, ki je prispeval k ustanovitvi neodvisne države.

Današnji čas je obremenjen s protislovji. Literatura je praktično umaknila svoje čete s političnega bojišča. Literati – kot piše Saksida – hočejo biti uporniki, vendar v časih parlamentarne demokracije uporništvo (junaštvo, oporečništvo…) ni preprosto. Preprostejše je – kot beremo v zahodnih časopisih – v Rusiji, Belorusiji ali na Kitajskem. Prvi je pojem oporečništva zapletel Solženicin, ki se je izmaknil svojim sovjetskim preganjalcem in se preselil v Ameriko. Podobno beremo za kitajske in beloruske književnike. Nemški Der Spiegel objavlja intervju z belorusko pisateljico Svetlano Aleksijevičevo, ki se je preselila v Nemčijo in od tod kritizira Lukašenka; podobno velja za kitajskega umetnika Ai Weiwei-ja, ki se je (potem, ko se je izselil iz Kitajske) po nekaj letih iz Nemčije preselil v Veliko Britanijo.

Kaj naj danes počno slovenski pisatelji? Današnjim pisateljem je naložena skrb za slovenščino, ki je brez pisateljic in pisateljev ne more biti. Kulturno ministrstvo – namesto da tuhta, kako ugoditi različnim protestnikom in “delavcem v kulturi” – bi moralo državna finančna sredstva za slovensko knjigo razglasiti za nedotakljiva. Druga stvar je politika. Nekoč se je Emile Zola potegnil za Dreyfusa; Edvard Kocbek in Boris Pahor sta zabodla nož v srce Udbe in Partije, ko sta leta 1975 pričala o poboju domobrancev. V bistvu sta protestirala zoper “ukradene volitve”. Enostrankarski sistemi so po definiciji utemeljeni na ukradenih volitvah.

Merila intelektualne neravnodušnosti temeljijo na večstoletnih izkušnjah, pravzaprav na izkušnjah prvega oporečnika, ki je bil Jezus Kristus. Sestavljena so iz zbranosti in občutljivosti, iz tveganj, trpljenja, potrpežljivostji, predvsem pa resnicoljubnosti. Vprašanje je, zakaj smo – glede ukradenih volitev – verjeli opoziciji v Ukrajini in v Belorusiji, z nezaupanjem pa sprejemamo izjave o ukradenih volitvah v ZDA ali v Sloveniji?

Odgovore na to vprašanje slišimo praktično vsak dan. Pravilnost in pravičnost volilnih rezultatov povezujemo z “vladavino prava”. Medtem ko verjamemo, da sta volitve ukradla Janukovič (Ukrajina 2004) in Lukašenko (Belorusija 2020), smo bolj zadržani glede Mira Cerarja (2014). “Ukradene volitve” – kot vidimo v slovenskem primeru – pomenijo tudi neenake možnosti političnih blokov oz. koalicij. Slovenski primer je zapleten zaradi neizenačenosti t.i. političnih opcij, ki izvira (morda) iz enostrankarskih časov in revolucionarnih tradicij; predvsem pa zaradi vtisa, da se v Sloveniji nekako ni mogoče zanesti na vladavino prava, ki ga – nenavadno! – širijo stranke oz. bloki, ki so bili v zadnjih tridesetih letih praviloma (4/5 časa) zmagoviti. Pravzaprav v Sloveniji zmaguje protislovje: glede pomanjkljivosti slovenskega pravosodja oz. vladavine prava se najbolj pritožujejo stranke in skupine, ki imajo največ vpliva na tožilstva in na sodišča; medtem ko so oškodovanci (primeri od zadeve Patria in mariborske zadeve Kangler do zadeve Jamnik-Novič) praviloma blizu t.i. desni opciji.

Posebno pozornost zaslužijo t.i. protesti oz. domnevno uporništvo t.i. levih izobražencev: od skupine, ki sta jo septembra 2007 zbrala novinarja Šurc in Zgaga, in množice kolesarjev, ki jih je spomladi in poleti 2020 režiral Jaša Jenull; do protestov, ki so jih vodili Rudi Rizman (februarja 2020), Boris A. Novak (julija 2020), Slavko Splichal (septembra 2020) in Dušan Keber (oktobra 2020). Skupna značilnost teh protestov, ki jih precej nedvoumno podpirajo “mediji glavnega toka”, je v tem, da so naperjeni zoper Janeza Janšo, zoper stranko SDS in zoper t.i. desnico – ne glede na to, ali je v opoziciji ali – po naključju – v vladi. Problem je v Domovini (29. novembra 2020) slikovito opisal Rajko Podgoršek:

“Zdi se, da ima tarnanje nad trenutno vlado, ki jo številni nočejo upoštevati, pravzaprav vzroke v iskanju lastnih materialnih koristi ter ”pripadajočega” ugodja. Relativno anemične leve vlade so v zadnjih desetih letih kljub gospodarski rasti s pretakanjem proračunskih sredstev uspele ohranjati zadovoljstvo vedno večje skupine ‘ješčih ’družbenih ”elitnežev”, ki menijo da jim vse pripada; čast, oblast in denar.”

Demokracija v večini zahodnoevropskih držav temelji na mnogostrankarskem sistemu in na načelu/pravilu enakih možnosti za vse stranke. Demokracija in vladavina prava navsezadnje temeljita na družbenem ravnotežju. Italija je za podporo takšni ureditvi na področju državne televizije sprejela pravilo, ki se imenuje par condicio (zagotavljanje enake pravice do medijev vsem političnim konkurentom) in je zapisano v zakonu št. 28 (22. februarja 2000).

dr. Dimitrij Rupel