V državi se z novim letom vse stvari postavljajo v neko logično zaporedje. Začelo se je pred časom s preganjanjem fašistov, kjer so intelektualne velesile poden neomarksizma in ekosocializma več kot sedemdeset let po drugi vojni razkrinkale organizirane fašistične sile in sovražni govor, kar se je kazalo s poudarjanjem domoljubja, družine, mame in očeta, dveh spolov, z napadi na migrantsko kulturo posilstev in vsaj še z nasprotovanji LGBT agendi v otroških vrtcih. Vsi takšni so seveda fašisti, na katere se najbolje spozna spodnje šumadijska emigrantka Svetlana Slapšak, ki je nekakšna terenska iskalka fašistov za potrebe Levice in s fašisti zasvojenega Luke Mesca. Sicer pa se estetsko gledano te ženske v glavnem naj ne bi omenjalo.
Potem je šef udbomafije Milan Kučan na Ilovi Gori zagrozil, da je treba temu ljudstvu malo spodrezati krila in zavezati jezike. Ne more, zdaj ko je demokracija, vsak govoriti, kar hoče. Potem je hlapec Serpentinšek takoj ubogljivo ukazal, da je treba uničiti opozicijske medije, ki jih je 5 odstotkov v državi, histerični Jani Möderndorfer pa je dobil preiskovalno komisijo, ki naj dokaže vse korupcijske naveze teh medijev, v predalu pa ima že napisane sklepe. Privide o fašistih je natančneje dodelal šef partije Dejan Židan, ki je v govoru v Dražgošah spet dokazal, da je laž nesmrtna duša komunizma.
Zgodovina namreč res ni prašičereja, kot tudi vinogradništvo in zadeva s teranom s svinjegojstvom in osemenjevanjem ni imela zveze. Se pa v štabu socialnih demokratov govori, da je Hitler prvič pomislil na samomor takrat, ko so partizajnerji njegove elitne enote porazili v dražgoški bitki, nimajo pa še zvočnega posnetka iz berlinskega bunkerja. Ga še delajo.
Človekove pravice še vedno potrpežljivo čakajo …
Ko so bili sovražniki države, udbomafije in tatinskih komunistov razkrinkani, je nastopilo vprašanje, kaj zdaj z njimi narediti. Lažnivi kurec zezebe in še nekateri ortodoksni antifašisti bi jih sicer pospravil v izpraznjeno Hudo jamo, a jih je je prehitela ideja o – evtanaziji kot končni rešitvi, ki se je iz lista za žilne opornice razširila že v druge MSM medije. Reinkarnacija Adolfa je vsaj simbolno popolna. Računati, da bo svoj glas proti pomorom in likvidacijam povišala varuhinja človekovih pravic, je seveda utopično. Preden si Vlasta Nussdorfer uredi frizuro, si vrže na lička pet plasti mejkapa in si izbere najbolj kričečo od kričečih oblačil, je seveda že konec delovnega dne. Zato so v njenem mandatu bile človekove pravice žrtev njene zunanje urejenosti. Sicer pa z varuhi nasploh nismo imeli sreče. Prvi v novi državi je bil policaj – Ivan Bizjak. Kako se policaji spoznajo na človekove pravice, je pa od nekdaj znano: z gumijevko, solzivcem in vodnimi topovi, kar vidimo v Franciji. Naslednji varuh je bil še bolj posrečen – Matjaž Hanžek, ki ga je neka delegacija, ko ga je obiskala, zamenjala s klošarjem, ki je prišel k varuhu po pravico. Hanžek je postal popularen varuh tudi zato, ker sta se s civilnim človekoljubom prebrisanih Matevžem Krivicem v njegovi pisarni stepla. Potem je prišla neka ženska, ki se je profesionalno dolga desetletja ukvarjala z alkoholiki in ji je to pustilo posledice, da ni vedela, kaj bi s svojo funkcijo. To je bila Zdenka Čebašek Travnik, ki je dokazala, da jo zanimajo funkcije, če je veliko denarja.
Kriza je tudi v sveti katoliški, menda zaradi Frančiška. Zato v Šmarco pri Kamniku v cerkev Sv. Mavricija k maši hodijo le še tisti, ki so slišali, da tam ob nedeljah nastopa Serpentinšek.
Vinko Vasle