Nekaj mora biti popolnoma jasno – nam levičarjem in komunistom ne gre za ukvarjanje z vojno v Ukrajini, ker to ni naša intimna opcija. Je pa to čas, ki ga lahko uporabimo za nujne popravke osamosvojitve, ki tudi ni bila naša intimna opcija.
Najbolje vse to simbolizira in tudi retorično udejanja naš veliki Milan Kučan, ko je prejšnji teden na naših demonstracijah proti Orbanu in Janši dokazal, da je človek kontinuitete, zato je protestiral proti temu, da se zdaj govori samo o tem, kako je Ukrajincem treba pomagati z orožjem. To isto je govoril in tudi storil kot predsednik predsedstva, ko je dovolil razorožitev teritorialne obrambe. Še pred tem je iz njegove palače prišla deklaracija za mir, ki so jo, razen Ivana Omana, podpisali vsi člani predsedstva in posebej zavzeti mladci iz ZSMS Jožefa Školča.
V glavnem je takratno in tudi sedanje Kučanovo sporočilo, da se z orožjem ne doseže miru. Ko te sovrag napade, je pač največ, kar lahko storiš, da ga ignoriraš, še bolje, da ga pričakaš s cvetjem, kar so Kučanovi predhodnikli leta 1941 tudi storili, ko so se bratili z nemškim okupatorjem. Kar zadeva Ukrajino, smo levičarji tudi povedali, da je odpor nesmiseln, ker jih bo Putin zmlel v prah v nekaj dneh. Ker se to ni zgodilo, je krivdo pripisati tistim militantnim silam v Evropi, ki so Ukrajincem poslale orožje, kar je nesprejemljivo, saj je bilo veliko žrtev na strani napadalca, kar ni bilo načrtovano. To je bilo tudi eno od sporočil TVS Tarče. To ni naša vojna, če sploh je vojna, ker iz naših glavnih medijev vsak dan izvemo, da gre za konflikt, če že ne za špetir.
Od sojenja Janši v štab Goloba
In ko smo že ravno pri medijih, jih je treba zelo pohvaliti. Posebej javno hišo RTV, kjer je mirovniški duh zelo dolgo vladal in si v zunanjepolitični redakciji niso hoteli mazati rok s krvavo vojno v Ukrajini. Posebej tu izpostavljam urednico tega uredništva Meto Dragolič, to je tisto novinarsko velesilo, ki je nekoč skupaj s Tanjo Fajon genialno ignorirala takrat predsedujočega EU Janeza Janšo. Vajo so lani ob ponovnem predsedovanju spet uspešno ponovili. Fajonova je za zasluge, ker ni takrat nič poročala, dobila mesto evropske poslanke, Dragolička, ki je poročala dvakrat in pol brez Janševe slikovne podlage, pa mesto urednice javne hiše. Zaradi teh in drugih novinarskih avtonomnih profesionalnosti so to ubogo javno hišo domobranci napadali tudi s stališčem, da gre za kupleraj, in če gre kupleraju slabo, se zamenjajo kurbe. Takrat zaradi tega nihče ni končal na sodišču, ker je izraz Kučanove prostitutke bolj kazniv od brezosebnega naziva kurbe. Oboje pa je zavržno in vsega obsojanja in sojenja vredno ne glede na morebitne argumente, da so ti osebki (novinarke, novinarji) pri poročanju tudi lagali. Preprosto ne smeš novinarki, ki si je pač izmislila, da si Janez Janša dela zasebno vojsko, reči ne prostitutka in ne kurba in še posebej se pri tem ne sme omenjati Kučana. Pika. Igro nam je malo pokvarila Mojca Pašek Šetinc, ki je takoj po sojenju Janši odšla v štab Roberta Goloba za kandidatko za poslanko. S tem je res udejanjila govorice, da je politika lahko tudi kurba, ampak ženska si je v svojem RTV boju to tudi zaslužila.
Veliko mero militantnosti sta si na RTV privoščila v. d. direktorja Valentin Areh in v. d. odgovorne Jadranka Rebernik. Namesto da bi sprejela miroljubno koeksistenco uredništva Mete Dragolič, da se nič krvavega ne poroča, sta se dogovorila z BBC in nekajkrat zvečer obveščala slovensko javnost o tem, kaj se v Ukrajini dogaja. Zato so v informativnem program soglasno zahtevali, da se Areha odstavi. Šel je na bolniško in ni kandidiral in se je namesto njega na razpis prijavila golobje ofucana stara Natalija Gorščak-Fundus. Rebernikova je dobila konkurenco, generalni pa čaka, da ga še enkrat izvolijo. V glavnem – vse je pod nadzorom levice.
In ti časi imajo nekaj poant: proč z orožjem, proč z Natom, proč s kapitalizmom, proč s cepljenjem in proč z Janšo. Če levičarji in komunisti na volitvah zmagamo, bo to itak bolj krvavo kot v Ukrajini. Ali kot bi rekle osmomarčevke Nike Kovač – Slovenija bo menstruirala.
Vinko Vasle