Komunisti so šaljivci že od nekdaj. Stalin je kot za šalo dal pobiti nekaj milijonov svojih sodržavljanov. Ko je šlo za holodomor, je Hruščovu ukazal, da mora zapleniti še vse pse, mačke in podgane, da se ljudje ne bodo predolgo mučili in bodo hitreje umrli od lakote. Na smrt pa je treba obsoditi vse tiste, ki bi od hude lakote postali ljudožerci. Tudi naši komunisti so se radi šalili. Bojan Polak-Stjenka mi je med odmorom pričanja na Pučnikovi komisiji rekel, da so seveda grešili, ampak brez humorja tudi ni šlo. Ko so naši komunisti 1944 pridrveli v neko domobransko vas, so vse postrojili na trgu in jih demokratično vprašali, kako naj jih likvidirajo – vsi so rekli, da z metki. To je bil seveda dokaz, da so izdajalci, saj bi množično streljanje lahko slišal tudi sovražnik. Zato so lahko izbirali samo med krampi in noži. Lepo je, ko te lahko demokratično umorijo.
Posebej zabavna je epizoda velikega heroja Franca Severja Frante, ki je po znamenitem preboju dobil nalogo, da gre v Teharje in loči zrno od plevel – se pravi, da iz debele mape več tisoč domobrancev izbere krive in nedolžne. Našel je 14 nedolžnih (mladoletnih) in skoraj dva tisoč krivih.
Komunistični humor
To hitro sojenje mu je uspelo v slabih treh urah, danes pa rahlo šlampasti komunisti svojega navadnega lopova tajkuna ne morejo obsoditi niti v desetih letih, v glavnem so pa itak nedolžni. Avtorske pravice Frantinega obsojanja na smrt seveda pripadajo Dolfiju, saj so v koncentracijskih taboriščih ljudi pošiljali ali levo, ali pa desno. Oni z leve so šli v krematorije. Polna izvrstnega humorja je avtorizirana biografija o Milanu Kučanu, ki priča o tem, da zgodovina res ni tisto, kar se je v resnici zgodilo, ampak to, kar naše komuniste dela zveličavne. Kučana bi bilo v tem smislu treba beatificirati, kar bi bilo izvrstno, da šef udbe in komunistične partije postane svetnik. Bo pa treba pohiteti, dokler je na oblasti v Vatikanu Frančišek, ki ima smisel za tovrstni humor.
Komunisti tudi dandanašnji odločajo o tem, kaj je smešno in kaj ni. Smešno je na primer, če naš fašistek – po onemu ameriškemu tipu Ben Shapiru – umazanim živalim vošči božič, še bolj smešno pa je, ko tole vzhičeno odobrava Luka L. Lesjak, nek človek, ki se dela velikega demokrata Soroševega formata. Če je njemu smešno, potem je pač smešno. Jernej Štromajer, državni sekretar pri Jerneju Pikalu, je res naš človek. Super ga je videti, kaj šele poslušati, saj je takšen, kot da bi padel iz Živalske farme, kjer so prašiči elita oblasti. Sicer pa domobranci in fašisti še dandanašnji nekaznovano pravijo, da imamo prašičjo komunistično in levo oblast.
Vladni humor z uvajanjem srbščine
Izvrsten humor s pridihom cinizma so naši komunisti pokazali v zadevi Angelika Mlinar. V resnici so ponovili vajo iz naše kadrovske politike, saj so se zgrozili, ko so fašisti in domobranci spraševali, kakšne kompetence ima in so dobili odgovor, da je veliko že to, da si upa. In da je njo spraševati, kaj zna, itak napad na koroške Slovence, ki od dne, ko so se odločili, da gredo k Avstrijcem, trpijo. Mi pa nekateri v Celovcu večkrat pravijo, da bi se še enkrat odločili za koroški plebiscit, ker si ne morejo zamisliti, da bi živeli v Serpentinškovi deželi Milana Kučana in z Mlinarjevo kot ministrico. Takšni so na oni strani, še dobro, da je plebiscite uspel.
Posebej zabavni humor je, da imamo edino vlado na svetu, ki ima skupne vladne seje z bivšimi agresorji sredi Beograda. In se tam zmenijo, da če so že nekdaj propadla skupna jedra srbske akademije znanosti, je to treba popraviti. Tako se bodo v naših šolah učili srbščine in levičarjem ne bo treba protestirati, ker se kot tudi jezik uvaja na primer kitajščina, jezik teh kapitaslističnih izkoriščevalcev, ki našega vodilnega tehnološkega velikana Gorenje razglašajo za kameno dcobo, se norčujejo iz njegovih televizorjev in se selijo v Ljubljano. Pri tem pa celo pravijo, da izgube niso nekaj normalnega, ampak je to profit. Mao Zedong bi jih vse žive odrl.
Ne gledce na Serpentinška pa smo tudi malo resna država. V njej se vse bolj ve, kaj se lahko bere, kaj lahko izhaja, kaj se lahko piše, kaj se lahko govori, kaj lahko jeste, ko so prazniki, kaj lahko praznujete, koliko sveč lahko prižgtete za umrlimi, kdo so fašisti in čemu imamjo sedanjo vlado in koalicijo.
Na to zadnje sicer nimam odgovora, vem samo, da ni nujno, da jih imamo. A če niso oni na oblasti, bi bil do drug.
Vinko Vasle