Jako čudne stvari se nam dogajajo zadnje čase. Če omenim samo novo tragedijo evropske komunistične poslanke Tanje Fajon. Ob hudem terorističnem napadu v Bruslju je izgubila uhan, zdaj, v času terorističnega napada virusa, pa so ji v akciji “z bicikli nad Janeza Janšo” fašisti in domobranci ukradli kolo izpred ukradene vile. Bicikli so v zgodovini naše partije pomembno orodje. V Ljubljani so znamenite vosovske trojke med revolucijo z biciklov likvidirale konkurenco, po zmagi revolucije pa so bili bicikli najprej konfiscirani, kasneje pa ustrezno zabeleženi v udbi, da se je vedelo, kdo ga ima in kdo nima. Veljala je namreč parola: bicikli so orožje v rokah razrednega sovražnika.
Druga zgodba, ki me je pretresla do obisti, je sprevrženo dejanje, ko so fašisti in domobranci eni največjih hčera naše javne hiše Mojci Pašek Šetinc ukradli identiteto. Menda zato, da so na njen fb profil v njenem imenu pisali parole proti vladi in vstajniška gesla. Zdaj fašisti in domobranci pravijo, da Paškovi ni mogoče ukrasti identitete, ker brez integritete ni identitete. To bi lahko pomenilo, da so Paškovi v preteklosti že ukradli integriteto, brez katere si pa težko novinar. Vendar je ona dokaz, da tudi brez tega lahko, ker je profesionalka. Paškova je znana po znamenitem biografskem dokumentarcu o Milanu Kučanu, ko so se ob njegovem ogledu v mojih krajih spraševali “čuj te ti, a je toti že vmrl, da ga guncajo po ekrani”. (*Prevod: Poslušaj, a je on že umrl, da ga kažejo na ekranu.) Seveda ni umrl, a največji sinovi partije in udbe si zaslužijo, da o njih še za časa življenja dela pripoved velika hčera malega ekrana.
Zdaj pa k največji tragediji tega časa. Zgodila se je ena večjih svinjarij, kar jih pomni javna hiša v katero vsako leto vložimo 100 milijonov evrov preko električnega priključka. V danes že ponarodelo in znamenito oddajo Tarča, v katero dajemo čas in denar in udbo, sta končno prišla oba ministra – Zdravko Počivalšek in Matej Tonin, ki smo ju že v prvi izdaji fino namočili. V scenariju smo predvidevali, da ju bomo postavili pred zid in bosta javno vse priznala. In nista. To je treba razumeti tudi kot hud napad politike na neodvisne in avtonomne scenarije javne hiše, zaradi česar pričakujemo, da bo odstopila celotna vlada.
Kiks z Galetom in Knafljem
Seveda to ni bilo vse, kar se je v tej oddaji zgodilo. Naš žvižgač Ivan Gale – pogumen človek, ki je bil pripravljen javno govoriti o nečem, kar se ni zgodilo, je bil v tej oddaji zaradi nasilništva posebej ministra Počivalška psihično tako sesut, da se je v kamero malo psihopatsko kar naprej režal. In je v resnici zelo slabo odigral žvižgača drugi del. Če bo treba, mu bo zaradi tega zdrsa javna hiša zaračunala produkcijske stroške cele oddaje in ga bolje pripravila na vlogo v Tarči 3, v kateri bo razkril, da si je Janez Janša virus izmislil, da bi lahko preko provizij nabave materiala obogatel. Problem Tarče 1 in Tarče 2 je namreč v tem, da se o Janši ne govori, kar je bil cilj te oddaje še preden je štartala. Tudi za to bo nekdo v javni hiši moral odgovarjati. Res pa je, da je na POP-u slab vtis javne hiše popravil strokovnjak za pravne honorarje Rajko Pirnat – Muci, ki je posebej poudaril, da je to odgovornost celotne vlade, ki mora odstopiti in je tako našel Janšo tam, kjer ga ni. Problem seveda je, da odgovornost nastane, ko je kaj narobe, Tarča 1 in 2 pa ni bila narejena za fakte brute, ampak iz drugačnih motivov, kar pozdravljam.
Da je prvotna ekipa Tarče zamočila, govori tudi primer še enega žvižgača Riharda Knaflja, ki so ga predstavili kot neodvisnega medicinskega strokovnjaka, ne da bi šli vsaj na google in ugotovili, da je naš človek: prijatelj Marjana Šarca, goreči asteist, nasprotnik Adolfa Janše kot piše, oboževalec levičarske revolucije in kar je najbolj pomembno – zdravnik, ki ne mara vernikov. To je njegovo opozorilo – če hodite v cerkev, vam ne jamčim, kako se bo končala operacija. Naš človek pač.
Vinko Vasle