Leta 1945, ko smo zmagali v revoluciji, žal še ni bilo javne hiše, ker potem bi lahko v neposrednem prenosu gledali in poslušali vse o izdajalcih, razrednih sovražnikih, meščanski inteligenci in kulakih. Zanimove bi bile Tarče, v katerih bi vsak dan, ne enkrat na teden, predstavljali tiste, ki so potrebni likvidacije, kronske priče pa bi se imenovale žvižgači revolucije. Dovolj bi že bilo, da bi ti personalno ovajali posameznike, ker se njihova resnica ne bi preverjala, ker ne bi bilo dovolj časa. V resnici se je to tudi približno tako dogajalo, le da javna hiša RTV SLO tega ni prenašala.
Nekaj malega je takrat v korist komunistične revolucije osvoboditve postoril radio, drugače pa so neodvisna sodišča (podobno kot danes neodvisna) namontirala velike zvočnike pred palače resnice, kjer je svojat lahko kričala – obesiti, ustreliti, ubiti in podobna humanitarna gesla komunizma. Ta se pojavljajo – hvala bogu – tudi danes na naših cestah, le da ne razumem, čemu je javna hiša malo preveč sramežljiva in revolucionarnih postopačev in prevratnikov, kot je oni Ludvik Tomšič s psom, ne spusti v programe, ko kriči “Janšo ubiti”. Tip je tudi zgodovinsko ustrezen, saj gre za zgled grožnje tudi z nemškim ovčarjem, kar so okupatorji dodobra strenirali v koncentracijskih taboriščih in je delovalo.
Eden od pomembnih nadomestkov ovajanja, sojenja in obsojenja se nahaja na nekli fejstbukovi strani montažerja javne hiše Dejan Kobana, ki je skrbnik tistega, kar tam revolucija kriči in zahteva. Janeza Janšo – mimogrede je predsednik vlade – so že tolikokrat ubili, ustrelili, zaklali, da je to zelo blizu našim tovarišem, ki so to stvarno počenjali. Tam je tudi polno plodnih idej o proletarski revoluciji socializma, ki da bo pospravila s sedanjimi desničarji v stilu malega hudobnega komunista Milana Kučana – najprej diskvalifikacija, potem pa likvidacija. Mimogrede – ga lepo pozdravljam, v intervjuju me ni presenetil z odgovori na vprašanja, ki jih ni dobil od Rosvite Pesek. Tudi tako se krepi jedro revolucije v javni hiši – če ni vprašanj, ni odgovorov.
Nekateri desničarji, posebej pa domobranci, te naše umne kadre, ki imajo ob petkih ljudske skupščine v Leninovem parku, označujejo, da so pol pismeni polintelektualni bedaki, pozabljajo pa, da revolucija ne gleda na to, kaj kdo je in če zna pravilno postavljati vejice, ampak, ali je pripravljen iti do konca.
To, kar se je v preteklosti delalo preko namontiranih zvočnikov po mestih in vaseh, sedaj dela javna hiša RTV SLO. Pri tem se historično napaja tudi s primeri iz preteklosti, kot je na primer tisti vrhunski prispevek Roka Šuligoja in Metke Majer, ki sta – da bi podkrepil svoj gnus do 200 evrov privilegija predsednice Desusa Aleksandre Pivec – uporabila sugestiven prizor s podganami in se nam je to zelo vtisnilo v spomin. Nočem reči, da so v javni hiši nacisti, ampak so le uporabili njihovo učinkovito izkušnjo iz časov pregona Judov.
Če ne drugega, se na RTV SLO na zgodovino spoznajo.
Vinko Vasle