Že skoraj eno leto sem zabarikadiran v stanovanju in samo pozno ponoči si upam na balkon, da se nadiham svežega zraka. Sem v smrtni nevarnosti in so o tem že nekaj pisali tuji mediji, eden me je pa za to moje junaštvo tudi nagradil. Iz dneva v dan je huje, ponoči se okrog mene plazijo neke sence, slišim glasove “ubiti, ubiti” in “zaklati, zaklati” in mi tudi Xanax ne pomaga.
Vse se je začelo, ko sem napisal, da je v državi covid diktatura in da se ve, kdo je diktator. Potem sem napisal še več resnic, recimo eno zadnjih, da imamo na oblasti fašistično koalicijo z Janezom Janšo na čelu, to, da je skorumpiran, pa itak ponavljam večkrat na dan. Potem se zgodi, da mi ta diktator zagrozi z vprašanjem, če imam za svoje navedbe kakšne dokaze. To je seveda absoluten napad na novinarsko svobodo in neodvisnost. Pred dnevi je moja dobra znanka, novinarka belgijskega časopisa Politico Lili Bayer objavila odličen tekst o diktaturi v Sloveniji, o grožnjah novinarjem, o cenzuri in samocenzuri in bila takoj deležna napada Janeza Janše, ki ji je grozil, da je objavila neresnice in laži. V spodobnem sodobnem demokratičnem svetu se ne bi moglo zgoditi, da bi predsednik vlade polemiziral z novinarskimi lažmi, ker je to nedostojno in nesprejemljivo.
Takšen odnos do novinarjev in medijev, je njihov pogrom, poskus njihovega utišanja, kajti diskreditirati novinarje in medije s provokacijami tipa: od kod ste pa te laži črpali; kdo vam je pa to napisal; to so popolne neresnice… in podobno – to je fašizem. Je že moja draga znanka in tudi prijateljica, podpredsednica komisije za vrednote Vera Jourova rekla, da so svobodni in neodvisni mediji ključni za demokracijo in vrednote EU. Svoboda medijev je torej absolutna in tu ni dileme laž ali resnica, ker tudi laži so vrednote. Pri vsem tem je najhuje, da novinarji sploh ne vemo, kaj je in kaj ni diktatorju všeč, ker reagira šele potem, ko kaj objavimo. Njemu laži niso všeč, vsak normalen levi svoboden novinar pa ve, da je laž zelo subjektivna zadeva. In to subjektiviteto potem Janša napade na Twiterju in se ne zaveda, da to pomeni tudi hujskanje domobrancev, fašistov in desničarjev, ki nam lahko še kaj storijo. Janša se pa potem čudi, če ga naši tovariši zmerjajo in ga hočejo ubiti ali zaklati. Zakaj pa jezik steguje, zakaj hoče resnice od nas, čemu ne molči?
Včasih je bilo veliko bolje. Takrat se je v naprej vedelo, kaj novinar lahko napiše in česa ne. Takrat smo bili ugledni družbenopolitični delavci. Veliko člankov so nam napisali kar na CK ZKS, če smo jih pa sami, smo imeli odlične urednike, ki so naše pisanje vzeli pod drobnogled in ga družbenopolitično ustrezno izboljšali. Nobena napaka se ni mogla zgoditi in zato v teh časih ne najdete niti enega politika partije, ki bi protestiral, ali zahteval popravek. To je bil kristalno jasen čas, ko se je znotraj novinarstva opravila odločna selekcija izdajalskih kadrov, ki so imeli srečo, če so bili samo ob službo, nekateri so upravičeno šli na Goli otok.
V teh časih so vrhovni uredniki mesečno bili na kavi pri šefu partije in udbe Milanu Kučanu, da jim je v naprej povedal, kaj se bo šele zgodilo in so bili pripravljeni. Tedensko pa so poduredniki hodili na brifinge k izvršnemu sekretarju CK ZKS za medije – k Jaku Koprivcu, ja, k očetu sedanjega poslanca in ponosnega naslednika svojega očeta in komunistov Marka Koprivca. Njegov oče je bil odločen mož. Čeprav je navzven izgledal kot siva miška s preveliko dioptrijo, pa je znal na teh brifingih zelo ropotati, groziti in kričati. Imel je ustrezno strahospoštovanje, uredniki niso nikdar ugovarjali, veseli so bili, če seciranje kakšnega teksta ni pripeljalo do represalij. Kar se je v primeru Pavlihe, Bogdana Novaka in onega antikomunističnega provokatorja Boga Sajovica tudi uresničilo. Jak Koprivc je Pavliho likvidiral, ona dva sta šla pa med brezposelne.
To so bili idealni časi, ko se je vedelo, kaj kdo lahko in česa ne sme in če si je upal, so ga pač procesirali, medij pa zaplenili.
V anarhiji sedanje diktature se moramo pa sami znajti, ker zdaj je svoboda, Kučan je pa tudi še živ.
Vinko Vasle