Pisma podpore in upora: Naj mašinca zagode ali levičarji trenirajo vojno

Vinko Vasle (Foto: osebni arhiv)

Socialni demokrati Dejana Židana so kadrovsko s pomočjo svojega finančnega ministra Franca Križaniča iranskemu poslovnežu pomagali oprati kar milijardo dolarjev. Kakšna je bila provizija za uslugo, še ni raziskano, Križanič pa je za raboto pristal tudi na letošnji volilni listi Socialnih demokratov. To je pa zadrega in kaj zdaj storiti. Nič, ljudi je treba zastrašiti po boljševističnem vzoru. Vodja SD snuje lastno vojsko.

In tako socialdemokrati Dejana Židana končno dobivajo pravo podobo! Iz minorne politične sile postajajo minorna paravojaška formacija, ki na volitve odhaja s krilatico o izključevanju in izobčenju vsega, česar ni med Leninom in Titom. O njihovi militantnosti ne govori samo frontalni napad na slovenska stranišča, ampak tudi treniranje članstva, kako ravnati po 3. juniju, ko jih ne bo med zmagovalci.

To je najlepše ubesedil vodja ešalona prvih bojnih linij Uroš Jauševec, ki volilnemu telesu, ki bi dalo glas Janezu Janši, grozi s pocestnimi razbijaškimi akcijami, kar so nekoč že trenirali pod firmo vseslovenskih ljudskih vstaj. Jauševec je bivši generalni sekretar partije, ki je v stranki dobil nove vojaške zadolžitve. Socialni demokrati imajo zgodovinsko seveda velike izkušnje z nasiljem – tudi, ko gre za volitve. Prve povojne volitve so dobili z ustrahovanjem, nasiljem, likvidacijami in goljufijami. Samo, če prav razumem, bodo tokrat tepeni.

Ampak, militantnost je sploh rdeča nit nekaterih kandidatov. Recimo Marjan Šarec gre zjutraj k maši, opoldan pa na borčevsko orgijo Tita Turnška, kjer kričijo “še premalo smo jih pobili”. Sicer pa je Šarec neka čudna kvota – ne tič, ne miš. Zoran Janković in Karel Erjavec sta podpisala zavezništvo sovraštva proti Janezu Janši, kako pa se ravna s sovražnikom, pa je seveda znano, še posebej, ker je Janković neposredno povedal, da bosta z Erjavcem storila vse, ampak čisto vse, da Janša ne bi zmagal, če pa bo, bo vojna parasrbije skupaj z erjavčevo-srajčniki proti demokraciji. Sploh ne dvomim, da bodo tudi tile tepeni.

Foto: Twitter

Za Mira Cerarja sicer ni mogoče trditi, da je militanten, ker se velikokrat samega sebe ustraši. Pa tudi, če bi bil nasilen, je to brez veze, ker je njegova poslanska in volilna baza popolnoma kolapsirala in jih porazimo v treh minutah. Ne smemo pa spregledati Levice, ki je že izurjena v pocestnih prevratih. O njih največ pove to, da so prepisali Dolfijev program, takoj za tem pa so začeli kričati “smrt fašizmu, svoboda narodu”. To pomeni, da so nekakšna dvoživka, ki se napaja od vsepovsod, kar prinaša zmagovite poene. Prisegajo tudi na stare komunistične volilne prevare, zato so proti Jaznezu Janši v  Grosuplju kandidirali nek ponaredek iz “Janša trojke”, ki je celo govoril na eni od borčevskih proslav in staro-prvoborci niso razumeli, da gre za karikiranje njihovega antifašističnega boja. Levica je seveda stranka dveh obrazov: gredo se proletarsko revolucijo, njihovi prihodki pa so kapitalistični, okrog 5.000 evrov na glavo. Neuradno pa se napajajo tudi iz drugih ilegalnih virov. Levičarska psihiatrija sicer ni nedolžna, saj je v njej vsaj pet Titov, nekaj Che Guevar in nekaj preživelih borcev iz Dražgoš, ki so pravočasno zbežali, da so Nemci ljudi lahko v miru pobili.

Poslanci Levice pa prihajajo iz onostranstva. Franc Trček na primer spominja na Ivana Mačka Matijo – približno tak ruralec je. Violeta Tomić je podobna Lidiji Šentjurc, čeprav je igralsko boljša od originala. Zadnjič je na primer rekla, da je bila z eno nogo zasidrana v parlamentu, z drugo pa v civilni družbi. Ne vem, čemu potem nori, ko jo fotografirajo v razkrečeni pozi, kar je njena civilnodružbena odlika tudi na fejsbuku. Miha Kordiš je replika bitke na Neretvi, na Sutjeski in na fakulteti. Povsod je bil poražen. Ima pa levičarsko vojaško celico, ki bi po potrebi eliminirala desničarje. Že v tretje naj povem, da bodo tudi tile tepeni. Luka Mesec je edini dokazani intelektualec v teh vrstah, kar dokazuje njegov večletni napad na študij ekonomije, rezultira pa v izjavo o slovenskem izvozu kot Ahilovi peti. Znan je tudi po svojem zavzemanju za javno zdravstvo in za bolniške vrste, ker pač revolucija žre lastne otroke in mrtvi niso pomembni. Padli so pač v boju za javno zdravstvo. Ali po njegovo: bolniki so Ahilova peta slovenskega zdravstva. Matej T. Vatovec ima sicer doktorat, a je v Levici zadolžen za poti spominov in tovarištva, kjer pa izobrazbe ne potrebuje, saj se naslanja na ZZB terminologijo: zmagali smo, hej brigade, naj mašinca zagode, v boj proti fašistom, domobranci raus itn. V glavnem se Vatovec ukvarja z vsem, kar sodi v 19. stoletje.

Vinko Vasle