Pisma podpore in upora: Psi čuvaji bla-bla-bla

Vinko Vasle (Foto: osebni arhiv)

Ko je bil Rok Praprotnik še novinar na Delu, je v službo hodil s svojim črnim labradorcem. Že takrat je vedel, da poanta o novinarjih kot psih čuvajih brez prave resnične pasme ne more vzdržati. Pes mu ni nikoli pomagal, niti takrat ne, ko je na Finsko hodil razlagat “resnico” o Patrii, ki se mu je potem sfižila. A svoje pasje poslanstvo je opravil in bil nagrajen s službo na protikorupcijski komisiji, kjer tudi ni odkril ničesar, kar bi bilo res, in je zato dobil še prestižnejšo službo v osrčju pranja denarja in kopanja bančne luknje. Kjer spet ni ničesar odkril, čeprav je imel pomoč v kriminalističnem buldogu Dragu Kosu. Pasja nrav k resnici običajno pač ne pomaga.

Verodostojnost dvornih partijskih glasil in elektronskih medijev se tako pri nas meri po količini neumnosti, ki jih objavijo, in po stopnji ideološke ignorance do drugače mislečih. V te medije in novinarje se ne dvomi. Dvom je namreč smrt za naklado, gledanost in poslušanost. Dvom je hudičevo delo, zato se danes ne dvomi v Milana Kučana, se ga pa sumi. Zunaj vsakega dvoma torej je, da so znotraj parametrov naše medijske puščave novinarji in novinarstvo del dogme o nezmotljivosti, poklicanosti, watch dogu in četrti veji oblasti. Zato ni nič nenavadnega, če so ti novinarji in mediji dva tedna pred volitvami na Madžarskem našo javnost pripravljali na to, kako naj voli. Seveda ne za Orbana, ki je naš državni sovražnik številka ena, desni populist, nevaren, antievropejec itn. Kako so se naši volivci počutili, ko niso mogli voliti proti Orbanu, pa nihče ne poroča. Podobno se je dogajalo ob nedavnih volitvah v Italiji in spet ni bilo niti enega slovenskega volivca, ki bi lahko preprečil desno katastrofo v tej državi. Celo zamejci so večinsko volili desno. Avstrijski Sebastian Kurz tudi ni bil poražen s podporo našega volilnega telesa in ob siceršnjem trudu dedne dopisnice družine Kos-Kajuh iz te države. Da je v ZDA zmagala Hillary Clinton, pa je itak notorično dejstvo in dopisnik RTV Slovenije Edvard Žitnik se v to prepričuje vsak dan. Ko mu poteče mandat, ga bodo morali zaradi psihotičnih novinarskih ran invalidsko upokojiti.

Biti pes čuvaj v novinarstvu je zatorej naporno. To se je znova pokazalo ob volitvah na Madžarskem, kjer je slovensko dvorno novinarstvo tudi trpelo in so nekateri še potem, ko je bilo vse jasno, upali, da Viktor Orban ne bo zmagal. Dopisnik RTV iz Budimpešte Bojan Peček je bil v svojih poročanjih v resnici globoko presunljiv – že, ko je bilo celo Sorosu jasno, da je Orban zmagal, je Peček še vedno upal, da ne bo, če pa bo, bo dobil manj kot prej, a ker so pred volišči še kar vrste, lahko tudi ne bo zmagal. In je tako tudi bilo: Orban je zmagal dvakrat bolj, kot so kazale ankete, dobil je dvotretjinsko večino, dobil je več kot v prejšnjih dveh mandatih. Zato sem pričakoval, da bo Peček v prihodnje iz Madžarske poročal v črnini. Pa ni, še kar ne verjame, kaj se je zgodilo. Dodatek na trpljenje mu ne uide.

Ni lahko biti agitprop novinar, ko se ti vse napovedi podrejo kot Miru Cerarju upanje, da bo še kdaj na oblasti. Mimogrede, zadnje dneve se na seansah SMC kaže v družbi svojega očeta Mira Cerarja starejšega, kar naj bi vplivalo na čustva volivcev in bi volili Cerarja. V stilu – ata pomagaj (ga bo lahko najel zdaj, ko ga toži ona Bosanka). To je tako, kot da bi se Židan fotografiral pred farmo pujsov v Rakičanu, ali pa Erjavec na Žalah, kjer so njegovi bivši volivci s 1.000 evri obljubljene pokojnine. Ali pa, če bi se Luka Mesec dal posneti pred Hudo jamo – še premalo smo jih, Marjan Šarec pa – po govoricah sodeč – pred džamijo Alahu akbar.

Psi seveda niso krivi, če novinarji zamolčijo, potvorijo, lažejo in so še drugače profesionalni. Kot na primer Delov Zoran Potić, ki je znotraj novinarstva znan kot doberman in je iznašel t. i. lajajoče novinarstvo. Dejan Karba je utemeljitelj novinarstva prividov, Janez Markeš je vodilni pri kameleonskem novinarstvu, Mojca Pašek Šetinc in Tjaša Slokar Kos pa zastopata novinarstvo globoke države – prva preko Mileta Šetinca, druga pa preko Draga Kosa in potem vse ostane v familiji. Eugenija Carl je v novinarstvo prinesla žanr histeričnega novinarstva in se vedno stresem, ko se oglasi. Ko je npr. poročala o švercu solate, sem najprej mislil, da se je začela tretja svetovna vojna.

Na državnem radiu je eden boljših Matej Šurc, znan po pljuvajočem novinarstvu, Matijo Stepišnika pa ne bom omenjal, ker urednikuje pri nekem vaškem glasilu vstajnikov. Previdno moram pohvaliti še Slavka Bobovnika, da ne bi spet izbruhnil s kakšnim ogabnim tvitom.

Vinko Vasle