fbpx

Dr. Andrej Umek: Politični ekstremizem

Prof. dr. Andrej Umek (Foto: STA)

V zadnjem času se v slovenskih medijih vse pogosteje pojavljajo očitki ekstremizma določenim grupacijam in posameznikom. Pri tem pa se pisci, ki očitno želijo vplivati na javno mnenje, izogibajo jasni definiciji političnega ekstremizma, kdaj lahko o njem upravičeno govorimo in kdaj je to le floskula. Zato bom na začetku skušal jasno definirati mejo med ekstremizmom in različnimi političnimi koncepti znotraj demokratičnega spektra. Po mojem je to spoštovanje človekovih pravic in svoboščin. Opazna pa je še ena značilnost vseh ekstremističnih gibanj, to je sovraštvo do neke skupine ljudi.

Če uporabim zgornjo definicijo ekstremističnih gibanj, je jasno, da je bilo prvo ekstremno gibanje v moderni Evropi komunizem. Cilj komunistov, kot so v svojih delih deklarirali Marx, Engels, Lenin itd., pri čemer vsekakor ne moremo izpustiti Kardelja, je revolucija, ki ji sledi diktatura proletariata. To predstavlja jasno kršitev človekovih pravic velike večine prebivalstva. Prav tako komunizem gradi na razrednem sovraštvu, ki naj bi opravičevalo revolucijo in razredni genocid, kot ga je definiral Ian Kershow v svoji knjigi Hitler. Engels je tako jasno zahteval, da je potrebno po revoluciji za uspešen prehod v fazo diktature proletariata likvidirati 10 odstotkov prebivalstva. Komunizem še danes ostaja prototip vseh levo-ekstremnih gibanj.

Fašistična gibanja so odziv na levi ekstremizem
Desni ekstremizmi, kamor spadajo fašizmi različnih nians, imajo manj jasno definirano osnovno idejo kot komunizem, vendar za doseganje različnih ciljev uporabljajo iste metode. To svojo trditev opiram na primerjavo dveh osnovnih tekstov, Hitlerjevega Mein Kampf in Komunističnega manifesta. Fašistična gibanja povzdigujejo svoj narod nad vse ostale in mu obetajo, tako kot komunisti proletariatu, svetlo prihodnost, če bodo sprejeli njihovo diktaturo in nacionalni genocid, v Nemčiji Židov, na Hrvaškem Srbov itd. Mislim pa, da je potrebno poudariti še eno značilnost fašističnih gibanj, to je, da so praviloma odziv na pojave levega ekstremizma. To niti ni presenetljivo, saj ima komunizem svoje začetke še v 19. stoletju, fašistični režimi pa so se začeli pojavljati šele po prvi svetovni vojni. Prepričan sem, da bi npr. Hitler ostal nepomemben gostilniški razgrajač, če na Bavarskem ne bi bila razglašena Räterepublik. Če ta izraz dobesedno prevedemo v slovenščino, dobimo Republiko svetov, pomensko pa smo bolj jasni, če ga prevajamo kot Sovjetska republika. Šele s podporo nasprotnikov Räterepublike je Hitler zbral tisto kritično maso podpore, da je začel svoje gibanje. V tem primeru je fašizem premagal komuniste vsaj začasno. Iz tega nemškega primera je razvidno, da lahko nek ekstremizem, levi ali desni, uspe samo, če si zagotovi podporo ali vsaj sprejemanje dela demokratične javnosti, največkrat iz strahu pred nasprotnim ekstremizmom. Komunisti so se iz svojega poraza v Nemčiji nekaj naučili, demokratična javnost pa veliko manj. To dokazuje začetek revolucije leta 1941 v Sloveniji. Komunisti so takoj po okupaciji izvedli kar nekaj neopravičljivih umorov in ropov. Ti so vodili do ustanovitve vaških straž, ki pa so, da bi dosegle svoj osnovni cilj, zaščito civilnega prebivalstva pred komunističnim nasiljem, morale vsaj omejeno sodelovati s fašističnim okupatorjem. To pa je spodbudilo del demokratične javnosti, da je podprla komuniste, jim omogočila izvedbo revolucije in vzpostavitev njihovega osnovnega cilja totalitarnega sistema – diktature proletariata.

Za Šarca je ekstremna levica zaupanja vreden partner
Če sedaj kriterije za ekstremizem, za katere sem na zgodovinskih primerih pokazal, da so korektni, apliciramo na politične stranke in grupacije danes, tukaj v Sloveniji, vidimo, vsaj po moji oceni, da edino Levica zadošča vsem tem kriterijem. Njihova zahteva po nacionalizaciji predstavlja jasno zahtevo in namero kršenja človekovih pravic. Ta ista izjava in način, kako je bila podana, vsaj po moje dokazujeta njihovo sovraštvo do slovenskih podjetnikov. Tako sta torej izpolnjena oba kriterija ekstremizma. Če na drugi, desni strani pogledam Šiškovo Štajersko vardo, vidim neke zametke, prej razvojni potencial za prehod v ekstremistično gibanje. Zaenkrat pa ne izpolnjujejo nobenega od zgoraj navedenih kriterijev. Kar pa je zame v tem trenutku bolj zaskrbljujoče, je, da je za g. Šarca in stranke vladnega peterčka, stranka, ki jo jaz po mojih kriterijih ocenjujem kot ekstremistično, zaupanja vreden partner za usklajevanje in dogovor, niso pa se pripravljene pogovarjati z drugimi strankami znotraj demokratičnega dela spektra, kot npr. z SDS. Taka razklanost strank demokratičnega dela spektra je v preteklosti praviloma vodila v nacionalno katastrofo. Samo upamo lahko, da se to pri nas ne bo ponovilo.

Foto: STA

dr. Andrej Umek