Kampanja proti zmagovalcem na letošnjih parlamentarnih volitvah še ni končana, nadaljuje se z drugimi sredstvi, pretežno z reciklažo laži, ki jih po slovenskih novinarjih povzemajo tudi tuji mediji. Če smo mislili, da pomenita The New York Times ali The Guardian pojem dobrega in profesionalnega ali celo preiskovalnega novinarstva, potem smo se motili. Vsaj kar se slovenskih volitev tiče, so pristali na ceneno reciklažo slovenske medijske greznice, brez resne presoje, tehtanja dejstev in argumentov ter relevantne medijske in politične analize.
Proti SDS, za plenjenje države
Ta orkestrirana medijska gonja je seveda dobro načrtovana, vzpostavila se je v času, ko je postalo jasno, da bo SDS relativni zmagovalec teh volitev. Ne le blond novinarstvo, tudi malo bolj resni pisci in komentatorji so nenehno spraševali, kdo bo šel v koalicijo s SDS in kakšna bo prihodnja vlada. Politične nasprotnike SDS so nenehno silili v položaj, da so pristajali na teorijo izključevanja in na prisego, da z Janezom Janšo in SDS ne bodo sestavljali vladajoče koalicije. Sedaj taisti krokarji v zasedi čakajo, ali bodo te stranke pojedle besedo. Ohranjanje obstoječega je za mnoge v tej državi najboljše, elita ima odprto pot za nadaljnje plenjenje, pritlehni hlapci vseh vrst pa bodo še naprej zadovoljni z drobtinicami, ki padejo z bogato obložene mize ob koncu vsake roparske gostije. Le država Slovenija se bo na vseh ravneh še bolj potapljala.
Politični stereotipi duhovnih revežev
Politične stranke ter njihovi predsedniki so se nepremišljeno, mogoče tudi zavestno, spustili v to igro izključevanja, ki so jo diktirali mediji in z njimi povezana omrežja. Izključevanje SDS in Janez Janše je bil skupni imenovalec letošnje volilne kampanje. In takšno brutalno verbalno izključevanje ne pomeni nič drugega kot nestrpnost. Mogoče lahko razumemo stranke, ki so puhle in prazne ter razen izključevanja niso zmogle ponuditi trohice realnega in spodobnega programa, kar pa njihovega početja nikakor ne opravičuje. Stranke brez vizije so svoje pomanjkljivosti skušale kompenzirati z ortodoksno politiko BITI PROTI. In to povsem brez argumentov, zgolj na osnovi stereotipov. Politični stereotipi pa tem revčkom skupaj z blatom še vedno visijo s čevljev, ki so jih obuli še v Kumrovcu.
Žal veliko volivcev tega ni prepoznalo, namreč tega izključevanja, te nestrpnosti in arbitrarnosti v odločitvah BITI PROTI. Politična korektnost narekuje dialog in pogovore, ne pa zavračanje, kot smo mu bili priča pred volitvami in še vedno ne pojenja.
Vzpon ideološkega totalitarizma
Če bi leve stranke same sestavile vlado, in to ob dejstvu, da je relativna zmagovalka SDS, potem bomo lahko govorili le še o dodatnem vzponu ideološkega totalitarizma, ki temelji na eni sami dogmi oziroma resnici, kar se ob medijski podpori v Sloveniji dogaja že desetletja. To je spoznal tudi predsednik države Borut Pahor in Borut Pahor ima prav, ko pravi: Vlado mora oblikovati zmagovalec volitev.
Miro Petek