Pomladniki, neomarksisti, bleferji, amaterski politiki in prekletstvo globoke države – Kaj smo se naučili iz predčasnih volitev poslancev v državni zbor 2018?

Mitja Iršič.

Kaj smo se naučili iz predčasnih volitev poslancev v državni zbor 2018?

  • Udeležba je bila sramotno nizka. Očitno je slovenski “partiji” uspelo to, kar je kitajski uspelo po kulturni revoluciji – ljudje so postali povsem apolitični in apatični. Vdali so se fantazmi Velikega Brata, ki bo nekako že poskrbel za vse, medtem ko oni v miru preživljajo svoja navadna, nepomembna življenja. Po eni strani jih politika ne zanima dovolj, da bi volili kogarkoli, po drugi strani trpijo za sindromom “sajsovsiglih”, ki prav tako ustreza Stranki Demokratične Prenove – ta bo v novem sklicu sestavljena iz LMŠ, SMC, DeSUS, SD, SAB in Kučanovega jokerja Levice. Če so vsi “glih”, potem se ne splača popravljati 10 let zablod, napak, neznanja in korupcije, ki so jo ustvarili vsakič na novo našemljeni levičarji.
Oglejte si še: Diši po pomladi
  • Volilni sistem je najslabši v Evropski Uniji. Posamezniku nelogičen, nekonsistenten, do kandidatov kot tudi do okrajev mnogokrat krivičen. Leta 1996 so se slovenski volivci na referendumu odločili za večinski volilni sistem. Ustavno sodišče jim je potrdilo. Nato je bila volja ljudstva s pomočjo Drnovškovega birokratskega teptalnika poteptana z ustavnim zakonom. Če bi imeli večinski volilni sistem, ne bi bilo dvoma o tem, kakšno vlado bi dobili, in Slovenci bi se že julija vozili ceneje (trošarine) in bili bolj varni (brezkompromisna zaščita meje). Homogeni politični blok bi prečistil politično sceno in nas osvobodil bleferjev. Druga prednost, ki je nihče posebej ne omenja, je ta, da bi politični blok tvoril uniformne izvršne in seveda tudi ideološke temelje, s katerimi bi bil bolj neposredno odgovoren za svoje rezultate. Znotraj-koalicijska kazanja prstov na partnerje bi bila nemogoča. Po dveh neposrečenih socialističnih poskusih zapored bi priložnost skoraj gotovo dobila tudi druga stran.

 

  • Izvedeli smo, da lahko leta 2018 v slovenski parlament s skoraj desetino glasov pride stranka neomarksističnih bultsocialistov, ki so morda veliko pametnejši od svojih volivcev in v resnici vendarle vedo, kakšna je razlika med bruto državnim dolgom in neto državnim dolgom, kot tudi to, da kapitalizem ne naredi ljudi bolj revnih. Kakorkoli, alarmantno dejstvo, da je tako veliko ljudi padlo na njihovo predstavo, pove marsikaj ne le o volivcih, ampak tudi o našem šolskem sistemu. Resno bi se morali začeti pogovarjati o uvedbi predmeta osnove ekonomije in financ od 5. razreda OŠ naprej. Takrat bi se lahko že predpubertetniki smejali Meščevim deklaracijam o neobstoju prehoda družbene lastnine v državno in mu tako tudi, ko bi postali odrasli ljudje, ne bi nasedali. Stranka Levica je največja rakrana slovenskega parlamentarizma in simptom neke širše bolezni, okuženosti z virusom socializma. Ta ni nič nenavadnega med globalno generacijo razvajenih milenialsov, ki mislijo, da jim je svet nekaj dolžen, zato ker so se rodili (spomnimo, na volitvah predstavnika demokratov za predsednika ZDA je skoraj zmagal ameriški priletni mesečnik Bernie Sanders). S to kugo demokracije se bomo tako lokalno kot globalno morali slej ali prej spopasti na ravni šolskega sistema, dokler ne zavladajo in prevzamejo nadzora nad produktnimi sredstvi. Leta 2018, globoko v novem tisočletju, ko je vsaka informacija na dlani in ko se da vsako dejstvo (ter seveda vsako laž) preveriti v nekaj minutah, je sramota za volilno telo, da tako množično podpre stranko, ki v kapitalizmu in dobičku vidi zlo, govori neumnosti o delavski participaciji pri dobičku, sanja o univerzalnem temeljnem dohodku in si želi iz vojaške zveze, ki nas kot narod ohranja pri življenju.

Butlsocialist Luka Mesec (Foto: STA)

  • Slovenska pomlad potrebuje več kot le močno SDS. SLS ni znala nagovoriti slovenskega podeželja (kljub temu, da so jo medijsko marginalizirali – o tem več v nadaljevanju), skupaj z NSi pa sta imeli isto težavo, da njuna predsednika nista bila dovolj karizmatična, da bi pritegnila volivce. Ljudske in krščanske stranke so v zahodni Evropi del ustroja političnega parketa, pri nas pa ta del desnice stagnira, oz. se (delno) koncentrira v SDS. To ni dobro. Potrebujemo večjo raznolikost desnice, ki bo nagovarjala vsako sfero prebivalstva. Prav tako krvavo manjka libertarna stranka (kot žalostno mrtvorojeni Prstan), ki bi precej olajšala napore pri sestavi desno-sredinske vlade.

 

  • Z LMŠ smo spoznali, da bo cel kup ljudi volil vse, kar je novo, diši po levi sredini (levica bolj nujna kot sredina) in na ves glas razglaša, da z Janšo v koalicijo ne gre. Res je, da so to obsežni medijsko-lobistični projekti, ki jih v koordinirani usklajenosti vodi levi medijski imperij, a kljub temu so temelji v voljnosti ljudi, da vedno znova sprejmejo novi obraz. Agitprop ustvarjanje novih obrazov je še zmeraj dobra popoldanska dejavnost za Forum 21 piarovce, ker so njihovi psihoanalitiki ugotovili, da v Sloveniji preverjeno deluje. Amaterski program na ravni domače naloge osnovnošolca, ki v prostem spisu razlaga, kaj bi spremenil v državi? Ni problema! Bo že napisal resnejšega, ko bo treba. Neprepričljiv, brezvsebinski nastop? Saj se bo navadil, dajte mu čas! Seveda potem po prvih nekaj mesecih pride do bridkega razočaranja in katastrofalnega padca popularnosti. A to je že sekundarno. Očitno so našli tržno nišo, ki bo na Slovencih delovala za zmeraj. Sašo Hribar in njegova Delavska lista 2022? Tone Fornezzi Tof in njegova Rdeča Slovenija 2026? Andrej Rozman Roza in njegovo gibanje Proračunski porabniki se ne damo 2030?

 

  • Ne le, da lahko mediji iz nič pričarajo ključnega političnega akterja (LMŠ), kreativno znajo oblikovati celotne politične krajine. Skozi vso kampanjo so bile vse desne stranke (razen dveh parlamentarnih) kot tudi tiste, ki bi bile pogojno pripravljene sodelovati v desno-sredinski vladi (SNS, LNBP), povsem izolirane iz medijske pokrajine. Večina najbolj udarnih soočenj je potekala brez SNS, SLS, LNBP, medtem ko se je forsiralo Alenko Bratušek, tudi ko je še tavala, izgubljena med 1 in 2 odstotni točki. Očitno so jo nekateri videli kot novega levega kingmakerja namesto Erjavca (da ne govorimo o povezavah z 2TDK). Očitno je, meni povsem nerazumljivo, s svojimi enovrstičnicami o zdravstveni in pokojninski reformi očarala tudi kar nekaj komentatorjev in strokovnih piarovcev, a očitno v slovenski politiki ni pomembno, če govoriš praznosti, pomembno je, da jih poveš na glas in v krilu. Drugače je bil njen nastop na moč podoben tistemu legendarnemu pred EU parlamentom, ko je šla domov z dolgim nosom. Očitno je bila preveč pomembna za bodoče leve koalicije, da bi jo kateri od novinarjev podučil, da nas leta 2013 ni »rešila trojke in bankrota«, kot se nevzdržno arogantno hvalisa, ampak nas je s Čufarjem za generacije naprej zadolžila pri nepoznanih korporacijskih investitorjih po takšni obrestni meri, da si danes ob poplavi poceni denarja ti isti investitorji veselo požvižgavajo na poti v banko. Zakaj? Da je rešila slovenski pajdaški kapitalizem pred tujim nadzorom in bančništvo pred normalnim zasebnim nekorupcijskim poslovanjem. Tudi Miro Cerar je bil zadnja dva tedna veliko več v medijih kot prej, ko so ga nekateri že odpisali. Ravno v času, ko so nacional-interesniki po prvih soočenjih spoznali, da cagavi Marjan Šarec ni takšen Janša-Killer, kot so upali. Kar naenkrat je v vsakem soočenju dobil dodatne minute, da še enkrat razloži, kako je ravno njegova vlada najbolj pripomogla k gospodarski rasti. Očitno je osebno intervenirala v VW-ju, BMW-ju in Daimlerju, da so dosegli visoke prodajne številke in posledično naročevali še več sestavnih delov pri slovenskih podizvajalcih. Kar pretresljivo je gledati, kako so RTV, Planet TV, POP TV in večinski časopisi skupaj kreativno oblikovali obrise bodoče leve koalicije. Morda sta jim tokrat zagodla le Erjavec (s slabim rezultatom) in Jelinčič (s presenetljivo dobrim), drugače bi že sestavljali koalicije in vneto razmišljali, kako najbolj plodno porabljati davkoplačevalski denar.

 

  • Nikoli-z-Janšo retorika, ki jo ponavljajo vse stranke na levi, se je sprevrgla v tak absurd, da bi ga bilo nemogoče pojasniti zunanjemu političnemu opazovalcu. SDS je skrajna desnica, SDS se financira iz tujine, SDS izkorišča begunsko krizo. Ko ti o skrajni desnici, vrnjenih kreditih in o opozarjanju na varnostne razmere govorijo stranke, ki želijo delavsko revolucijo, katere člani pozivajo k temu, da se tovarne vrnejo delavcem, in ki imajo same hude težave z legitimnim financiranjem, potem je nekako jasno, da se skrajna levica spreneveda in išče fantomski fašizem, da bi zakrila svojo skrajnost. Mediji prilivajo ogenj na ta kres norosti. Kdo bo sestavljal koalicijo, sprašujejo? Hja, kdo le? Stranka, ki je dobila več glasov kot drugi dve skupaj. Stranka, kateri so slovenski volivci zaupali mandat za sestavo vlade. Slovenskih volivcev ne zanima levičarski salonski protekcionistični klub. Zanimajo jih pokojnine, zdravje, varnost in osebni dohodki. Konkludentno so povedali, da pri perečih problemih najbolj zaupajo stranki SDS. Ne LMŠ. Ne SMC. Ne SD. V nobeni razviti evropski demokraciji ne bi bila težava ustvariti produktivno mavrično koalicijo iz dveh desnosredinskih (SDS + NSi) in ene levosredinske (LMŠ) stranke. Videli bomo, ali so navodila globoke države tako obvezujoča, da bodo potencialni levo-sredinski kandidati za vlado raje šli v koalicijo z revolucionarji iz Levice kot z desno-sredinsko, mednarodno priznano in zgodovinsko preverjeno stranko SDS. To bi bil na daljši rok politični samomor. Ja, res je desetina Slovencev zarukanih marksistov, a to ne pomeni, da so vsi volivci levice pripravljeni sprejeti takšno skrajnost – volivci LMŠ in SMC si želijo miren status quo v naši posebni različici tržnega kapitalizma s primesmi socializma (ne glede na to, da so zato bolj revni – važno je le, da je vse tako, kot je zmeraj bilo). Šarec je v redkem vsebinskem preblisku povedal, da si želi manj birokracije in nižjo obdavčitev dela. S kom ima večje možnosti za dosego tega cilja, ko se prebijemo mimo vsega SDSMadžarskiJeAltRight bulšita? Z SDS + NSi ali z SD + Levico? Odločitev je njegova. Kot tudi odločitev njegovih sredinskih volivcev ob morebitnih ponovnih (ali predčasnih) volitvah.

 

  • NSi je pred težkimi odločitvami: Tonin je dober politik, a slab vodja. Nekako je izzvenelo njegovo »ne preveč levo, ne preveč desno« sporočilo. Morda bi bilo bolje, če bi NSi bolj agresivno prodajal neoliberalno libertarno sporočilo, kot ga je želel Prstan. Jaz bi raje poskusil z Valentinom Hajdinjakom. Poleg tega pa bi dvakrat premislil, preden bi sklepal pogodbe s hudičem, i.e. levim blokom. Volili so jih volivci, ki želijo diametralno nasprotje od tega, kar predstavljajo SD, DeSUS, SMC, LMŠ … Virant in njegov ekspresni potop po koaliciji s kastrirano PS naj jim bo v opomin!

 

  • Najvažnejše dejstvo, ki smo ga izvedeli, pa je to, da je Slovencem dovolj. Möderndorferjeva zloraba preiskovalne komisije, ki je hotela skozi stranska vrata SDS impromptu okriviti pranja denarja, neprestani in neizprosni medijski napadi (vključno s koordinirano akcijo RTVSLO in POP TV v zvezi s sovražnim govorom), NVO-jevsko sponzoriran shod proti sovraštvu … Nič od tega ni bilo dovolj. Kljub celotni mašineriji globoke države je SDS skoraj čudežno dobila četrtino vseh glasov. Očitno si ljudje želijo spremembe. Ne želijo še ene leve vlade. Večina Slovencev je odločila, da si želi desno vlado. Takšno, kot so vse okrog nas. Če bodo namesto tega dobili še eno vlado novih obrazov, Socialnih demokratov, Karla Erjavca ter začinjeno s komunističnimi večnimi študenti, potem bodo jezni. Zelo jezni. Tako jezni, da ne verjamem, da bi lahko naslednjo finančno krizo, skozi katero bi jih vodili pokvarjeni etatisti, pričakali mirno.

 

  • V novem sklicu parlamenta ni Karla Erjavca, Jana Škoberneta, Alenke Bratušek in Janija Möderndorferja. Svet je zaradi tega lepši. Vsaj dokler se večni Karl zmagoslavno ne vrne kot minister in že drugi dan odpotuje v Minsk na delovni obisk.

Mitja Iršič