Diši po pomladi

Mitja Iršič.

To je moja zadnja kolumna pred volitvami. Da parafraziram zadnjega šefa CK ZK. V nedeljo so dovoljene sanje. V ponedeljek je nov dan. Tokrat imamo možnosti, da se ne spremeni v kontinuiteto egalitarne nočne more kot takrat.

Veliko ljudi govori, da je bila slovenska država ugrabljena. Ni res. Slovenska država je bila politični abortus. Tista, ki smo si je želeli, sploh ni nastala. Zmeraj povem isto analogijo, ko se pogovarjamo o nastanku samostojne Slovenije. Predstavljajte si, da bi se Demokratična ljudska republika Koreja (mednarodno bolj poznana kot Severna Koreja) po nekem čudežu iztrgala iz tesnega objema družinskih despotov Kim in postala resnična parlamentarna demokracija z volitvami, delitvijo oblasti, pogojno tudi prostim trgom. Zdaj pa si predstavljajte, da bi Kim Jong Un vseeno na volitvah postal predsednik države, njegova teta, Kim Kyong-hui, predsednica vlade, general Choe Ryong-hae, ki je vodil severnokorejske odprave v sedemdesetih, ki so pomagale komunističnim revolucionarjem v Afriki in Latinski Ameriki, pa vrhovni poveljnik vojske. Sodišča bi po načelu kontinuitete vodili isti sodniki, ki so prej desetletja sodržavljane po svoji diskreciji pošiljali v mučilnice in gulage. Bi si takšna država zaslužila ime demokratična? Bi zaupali njenemu vodstvu, če bi vedeli, da jo vodi ista skupina gangsterjev, kot pred padcem komunizma? Se vam ne bi zdelo, da je država demokratična le v imenu in da je vladavina prava (če bi jo imela v ustavi) le deklaratorne narave? Dobrodošli v nelustrirani Republiki Sloveniji. Naša dinastija Kim je zažrta v vse pore treh vej oblasti kot tudi v celoten birokratski stroj države in sistem drug drugega dopolnjujočih, bolj ali manj skrajno levih medijev, ki se pretvarjajo da so sredinski. Te volitve so edinstvena priložnost, da enkrat za vselej presekamo s kontinuiteto boljševiškega posilstva slovenskega naroda.

Kmalu bo konec predvolilne kampanje, na začetku katere smo se nekateri bali, da bo levica dobila ustavno večino in končno Slovenijo spremenila v republiko po meri delovnega ljudstva. Slabe 3 mesece za tem, ko je Cerar napovedal vojno vrhovnemu sodišču in odstopil, so razmere povsem drugačne, kot smo lahko takrat sploh sanjali. Koalicijski partnerji so marljivo streljali en drugega v koleno, češ kdo je za kaj kriv, zedinili so se lahko le v tem, da ne podpirajo “skrajne desnice”, kot so okarakterizirali SDS, s tem pa kot skrajneže označili tudi tretjino sodržavljanov, ki bodo v nedeljo šli na volišča. Kučanovemu adutu Šarcu je po začetnem zagonu na predsedniških volitvah – ko so mu pomagale sile tranzicijske kontinuitete, ki so se spravile na Pahorja –  povsem pošla sapa. “Nekaj bo treba storiti,” je njegov priljubljen stavek, s katerim bo mogoče prišel v parlament, kjer bo dokončno prišel do dovolj mesečne mezde, da mu ne bo treba na veselice hoditi zabavat brez računa. Predsednik vlade pa ne bo. Tega se danes zavedamo vsi. Tudi Milan Kučan. Zato so mediji ponovno začeli maziliti prejšnjega izbranca Foruma 21, že pozabljenega in odkrižanega Cerarja. In to je vse, kar ima levica na teh volitvah za ponuditi. Složna antijanšistična dogma, pozivi k natančno isti politiki, ki je pustošila po državi že desetletje in povsem uničila zdravstveni ter pokojninski sistem, iz javne uprave pa naredila 300 tisoč nepotistično zaposlenih bolivarjev, ki po Kongresnem trgu kot od hudiča prekleti zombiji hodijo z napisi socialistične internacionale. A zgodilo se je nekaj česar niso pričakovali …

Desnica vodi najboljšo kampanjo po letu 2004. Prvo brez medijsko podprtega velikega poka (Möderndorferjev, koordiniran s POP TV-jevskimi povezavami družine Kos, se je žalostno sfižil). Prvo kampanjo, kjer ima na svoji strani medije, za katere kapitalizem ni grda beseda, tako kot je za Večer, Dnevnik, Delo, in Marjana Batagelja (ta se je moral braniti obsodb Luke Mesca, da je kapitalist, namesto, da bi mu ponosno priznal, da JE kapitalist in da s tem ni nič narobe). Tokrat je desnica zgodovinsko priložnost sprejela z odprtimi rokami. Ves desni pol je bil konstruktiven, vsebinski, povezovalen, s konkretnimi rešitvami za probleme sodobnega časa, medtem ko se brezvsebinska, izgubljena levica ni mogla povsem dobro odločiti, ali naj bolj izpostavlja kazanje s prstom na bivše koalicijske partnerje ali se trka po prsih zaradi svoje antijanšistične retorike.

Desnica lahko premaga skupinsko internacionalo, a pozor – tesno bo!
Ko so levi spin-doktorji, v upanju na reakcijo nasprotne strani, postavljali jambore s peterokrako zvezdo po Ljubljani, se udeleževali partizanskih VemKdoJeZmagal™ orgij, organizirali jugonostalnične refugees welcome koncerte, se je desnica pogovarjala o znižanju DDV-ja, prevetritvi dohodninskih razredov in industriji 4.0. Takšen radikalizem levice je na stežaj razgalil vso praznost in izčrpanost njihovih idej. Odhajajoči koalicijski partnerji niso mogli prikriti dejstva, da bodo ob morebitni zmagi znova reciklirali ene in iste ukrepe, ki empirično dokazano ne delujejo. Zdravstvo bi reševali s še več denarja, javne finance s še več pobranimi davki, delavcem bi omogočili participacijo pri dobičku (ali povedano bolje: socializirali bi zasebne dobičke, do katerih so podjetniki prišli z leti odrekanj). Šarčevih hecnih 20 na hitro napisanih točk je spomnilo na Pozitivno Slovenijo in njihov “program” – ki je bil v resnici list papirja A4, popisan s socialističnimi enovrstičnicami. Levica je postala slovenski Hamas – skupina večnih študentov in propadlih umetnikov, ki v obupnem hlastanju po parlamentarnem pragu že povsem brezsramno uporablja naivno mladino in reveže za živi ščit pred normalnimi ljudmi, ki plačujejo davke in si neizmerno želijo, da ta skupina političnih bleferjev odleti iz državnega zbora. Niti trudili se več niso biti koherentni in zdaj zares ciljajo le še na najbolj neumne med nami z uporabo ‘butlsocializma’, ki ga je v Sloveniji očitno izumil in patentiral Bogdan Biščak, zdaj pa ga kot izdelek dostavlja strankam radikalne levice (argument visokega bruto državnega dolga leta 2004-2008 sta v debatah uporabila tako Luka Mesec kot Dejan Židan, upajoč, da čim manj njunih mladih Che Guevar ve, kaj bruto državni dolg sploh je).

Bogdan Biščak uvaja butlsocializem v levico. (Foto: STA)

Volivci so brezidejnost levice opazili. Kljub inflaciji  levih strank  – petim od teh so večinski mediji kot de facto izbiro volivcev ponudili prime time na vseh glavnih soočenjih, čeprav si po zadnjih anketah DeSUS ali SMC nista zaslužila izpostave nič bolj kot Lista Bojana Požarja in SLS –  je očitno, da bo končni izid tesen. Desnica lahko premaga celo skupino institucionalno in medijsko podprtih levih strank. A pozor! Tesno bo. Politbarometri so gotovo naročeni tudi z namenom pasivizacije desnega volilnega telesa, kljub nedvomnemu premiku sredinskih volivcev na desno.

Za bedo nekaterih državljanov kriva levica
Veliko prepričevanja bo še potrebnega ta teden. O čem se moramo sploh pogovarjati in koga prepričati? Bob Dylan je v eni pesmi zapisal: “… a lot of people don’t have much food on their table. But they got a lot of forks and knives. And they gotta cut something …” (Veliko ljudi nima veliko hrane na mizi, imajo pa veliko vilic in nožev, zato morajo nekaj rezati). Ali povedano drugače – reveži in tisti, ki živijo pod povprečnim življenjskim standardom, bodo zmeraj revolucionarno razpoloženi. Naša naloga je, da njihovo revolucionarno energijo preusmerimo na pravo pot. Slovenija je v skoraj dvo-desetletnem krču nacionalnega interesa in pajdaškega kvazikapitalizma, ki je obubožal marsikaterega državljana. Poznam jih veliko. Upokojenci s 400 evri pokojnine. Ljudje z uničujočimi bolečinami v kolkih, katerih operacija je naročena za poletje 2021. Delavci v proizvodnji obratov v državni lasti, ki jih je preveč strah izgubiti službo, zato raje na prigovarjanje nadrejenih “na črno” potegnejo nekaj nadur, katerih ne bodo dobili nikoli plačanih. Samostojni podjetniki, ki so morali razglasiti osebni stečaj in se z družino preseliti iz hiše v najemniško stanovanje, potem ko so finančno nasedli zaradi neplačnikov.

Iz tega kalnega bazena črpajo socialistični demagogi tipa Židan, Mesec, Erjavec in Cerar. Socializem je od nekdaj bil najboljši prijatelj proletariata, ker je ponujal hitre in preproste rešitve in pihal na dušo revežev. Revni radi slišijo, da se bo vzelo bogatim in se tako “popravilo krivice”. Verjemite –  Dejan Židan dobro ve, da je Slovenija ena najbolj egalitarnih družb na svetu, ko svojim socialističnim ovčkam pridiga o tem, kako se bodo oni borili za več enakosti. Tukaj je naša najtežja naloga. Preproste ljudi moramo prepričati, da socialistična uravnilovka ni dobra. Povedati moramo, da je ravno manko zdravega tržnega kapitalizma sokriv za njihovo bedo. Vsegliharje moramo prepričati, da obstaja velika razlika med levico in desnico. Bolne moramo prepričati, da obstaja drug način za rešitev zdravstvenega sistema, kot pa vlivanje javnih sredstev v črno luknjo disfunkcionalnega, s korupcijo prepredenega zdravstvenega sistema.

Za osnovo naj nam bo Janšev govor iz predvolilnega soočenja na RTV SLO, kjer je dejal: “Vi se pogovarjate, kot da je to vaš denar. To ni vaš denar. Ni rešitev v tem, da se gospodarstvu pobere dodatnih 500 milijonov evrov in se jih razdeli tja, kamor želi vlada. Denar pustite gospodarstvu, ki se bo bistveno bolje odločilo, kam vlagati. Tako bo več delovnih mest, ljudje bodo imeli višje plače, država pa bo pobrala več davkov.”

Ponavljajmo. Naj slišijo vsi socialisti. To ni vaš denar. To ni vaš denar. To ni vaš denar. To ni denar SMC. To ni denar SD. To ni denar Levice. To ni denar DeSUS. To ni denar LMŠ. To je denar davkoplačevalcev. Več ga lahko obdržijo, bolje bo za vso družbo. Več jim ga ostane, manj bo korupcije in klientelizma. Ponavljajmo tako dolgo, dokler ne bo jasno tudi tistim, ki mislijo, da denar prihaja naravnost iz denarnic socialnih demokratov. Razbiti moramo dogmo, ki jo tako s pridom izkoriščajo socialisti, da denar pride iz etra, dobra socialistična vlada pa ga “deli” med delovno ljudstvo. Denar država vzame. In ga skoraj vedno veliko manj ekonomično, smotrno in efektivno redistribuira med ljudi, kot bi to naredili zasebniki sami. To ni denar socialističnih veljakov. To je denar ljudi.

S tujim denarjem se potencial za korupcijo, klientelizem, in nepotizem skokovito viša
Prav tako je treba razkrinkati lažno dihotomijo, ki se je radi poslužujejo socialisti, ko opravičujejo debeljenje države in njenih pristojnosti – češ, obstajata le dve možnosti; visoki davki ali nič davkov. Nihče ne trdi, da bi morali davke jutri ukiniti. Davki so nuja sodobne civilizacije, saj pravna in socialna država pač ne delujeta na hlape. A mi imamo enega najvišjih davkov na osebni dohodek na svetu. DDV smo trajno zamrznili na “kriznih” 22 odstotkov. Trošarine so tako visoke, da Štajerci hodimo točit gorivo v sosednjo državo, kjer je povprečna plača krepko preko 2.000 evrov. Naša naloga je, da preprostim ljudem razložimo: v njihovem interesu je, da čim več denarja obdržijo in z njim gospodarijo kot dobri gospodarji. Ne da jim ga vzamejo socialisti in ga nato počasi po drobtinicah spuščajo nazaj v obtok, večino pa z inovativnimi prijemi prečrpajo v denarnice njihovih tajkunskih sponzorjev.

Preprostim ljudem moramo razložiti najosnovnejše dejstvo življenja, ki ga razume vsak dober gospodar in vsaka dobra gospodarica. Ljudje so vedno bolj skrbni s svojim denarjem kot s tujim. Zato se borimo za višjo neto plačo. Zato želimo nižati davke. Ker verjamemo v svoje ljudi, da bodo sprejemali pravilne odločitve. Državno lastništvo je skupina ljudi, ki že po definiciji gospodari s tujim denarjem. Kako so gospodarili, smo videli v zadnjem desetletju socialističnih vlad. Podpovprečni poslovni rezultati. Serijski bankroti nekoč mogočnih poslovno-finančnih konglomeratov. Bankrotirane banke, ki so jih morali oživljati davkoplačevalci. Ne glede na to, kako se bo urejalo državno premoženje, zmeraj bo osnovna premisa ista: s tujim denarjem se potencial za korupcijo, klientelizem in nepotizem skokovito viša, učinkovitost pa zmanjša. Nobena Dobra država ne bo na tem področju odkrila Amerike.

Ne verjemite tem prevarantom. (Foto: STA)

Zato nas ni treba biti sram, da bi privatizirali. Privatizacija pomeni vlaganja. Privatizacija pomeni razvoj. Privatizacija pomeni konec ekonomskih ignoramusov iz vrst DeSUS, SD in SMC v nadzornih svetih gospodarskih družb. Preprosti ljudje bodo nagonsko vedeli, da je tako najbolje, ko jim boste stvari predstavili s takšnega vidika. Naenkrat bodo ekonomske podatke, ki jih Luka Mesec in Dejan Židan rada “preslišita”, videli v povsem drugačni luči. Da je Heineken v pivovarni Union in Laško od prevzema naprej podeseteril dobiček (koliko milijard bi bilo rešenih, če se ne bi zgodil nacionalno interesni Kučanov nateg, ko sta se za Union borila Laško in Interbrew?!). Da Adria po privatizaciji širi svojo floto letal in destinacije, kamor letijo. Da Fraport dobro gospodari z Ljubljanskim letališčem, ki je prej leta umiralo na obroke. Da so Danfoss, Microsoft Slovenija in Hella Saturnus najbolj priljubljeni zaposlovalci v Sloveniji, z izvrstnim socialnim paketom za zaposlene. Da je avstrijski Ring uspešno saniral Helios in ga prodal naprej Japoncem – ne z dvojnim dobičkom, kot vas bodo hoteli naplahtati radikalni levičarji, saj je zraven prodal še svojo avstrijsko podružnico, a še zmeraj z dobičkom – ne zato, ker je kapitalistično zaslužil, ampak ker je počistil s socialistično nesnago preveč zaposlenih in optimiziral proizvodnjo.

Erjavec, Židan in Mesec so prevaranti
Ko boste takšne zgodbe razlagali preprostemu človeku, se bo kar naenkrat začel spraševati, zakaj za vraga se potem njemu tako ljubi socialisti obupno otepajo privatizacije. Takrat jim lahko razložite vse o korupciji, političnem postavljanju lutk v nadzorne svete in uprave in o tem, kak svetovni unikum na svetu smo, da si država lasti vse od hotelov, farmacevtskih družb, pristanišč do telekomunikacijskih podjetij. Razložite jim, kateri nacionalno-interesni strici stojijo za Karlom Erjavcem, da SDS označi za skrajno desnico, ne zaradi migrantske politike, ampak zato, ker želi “razprodajati” slovenska podjetja. Vsak upokojenec s 400 evri pokojnine bo hotel vedeti, zakaj se veljak upokojenske stranke tako zelo bori proti dokazano bolj učinkovitemu tujemu kapitalu in navija za državno lastništvo, ki je – kljub monopolom – moralno in finančno bankrotiralo gospodarske mastodonte. Tudi tu je treba vse vsegliharje opomniti na dejstva. Desnica nikoli ni iracionalno nasprotovala tujemu kapitalu, kot to počne levica. Spomnite se volilnega soočenja na POP TV, kjer so se levi koalicijski partnerji otepali “krivde” za to, da bodo drugi tir gradili tudi Madžari, potem pa jih je Janša vprašal, kaj je sploh narobe s tem, če hoče tuji investitor v slovensko infrastrukturo vložiti 500 milijonov evrov, v zameno pa niti ne pričakuje solastniškega deleža, ampak le geostrateške gospodarske učinke in udeležbo pri dobičku. Dejan Židan – stisnjenih ustnic in srepega pogleda nekoga, ki ve, da zavaja lastne volivce – ni imel odgovora. Izpostavite to očitno razliko med obema političnima poloma, če je že mediji nočejo ali ne znajo. Ena je ekonomsko upravičena. Druga je absurdna, protekcionistična in na škodo davkoplačevalcem.

Takšen preskok v glavi je nujno potreben, če želimo preživeti kot suveren in premožen narod. Svet gre naprej. Globalizacija je dejstvo, pred katerim nam ne bo uspelo uiti. Privatizacija, dotok tujega kapitala, nove investicije in razvoj novih industrij so nuja sodobnega časa. Medtem ko se socialisti pogovarjajo, ali bi morebiti nazaj odkupili zgubaško verigo supermarketov, z davkoplačevalskim denarjem sanjajo o Naši Super Hrani, v podjetja nastavljajo politkomisarje in se krčevito oklepajo državnega telekomunikacijskega podjetja ter nacionalne banke, se v širnem svetu vsakodnevno godijo industrijske revolucije. Kitajski HiSense, ki bo kmalu postal gospodar Gorenja, je patentiral tehnologijo kvantnih pik za televizijske ekrane (inovacija, ki mu bo do leta 2025 skupaj s prodajo patenta konkurentom prinesla ocenjenih 25 milijard dobička), Samsung do leta 2022 obljublja prehod izdelave mikročipov na 3 nanometrsko tehnologijo (tako nepredstavljivo majhni tranzistorji so bili še pred petimi leti teoretično nemogoči, saj na tako majhnih razdaljah pretok informacije že začno motiti kvantni efekti). Veliki trije nemški proizvajalci vozil so se v skupni iniciativi zavzeli za razvoj samovozečih, elektrificiranih vozil. Univerza v Ohiju je začela s kliničnimi poskusi ponovne rasti poškodovanih ali odrezanih delov telesa. Svet gre naprej s svetlobno hitrostjo, mi pa mu ne sledimo več, tako kot v Avstro-ogrski, ko smo bili eni glavnih inovatorjev v monarhiji. Pod socialističnimi vladami nam bodo še naprej uhajali v tujino iskani visokokvalificirani strokovnjaki, mi pa se bomo proti robotiki, nanotehnologiji in pametnim napravam (internet of things – IoT) borili z lakirnicami polizdekov, zelenim turizmom, proizvodnjo predvojnih biciklov, mopedov in precenjenih ženskih škornjev z visoko peto. Zmoremo več. Razvojno pot lahko zagotovi le desno-sredinska vlada z vizijo za prihodnost. Vlada, ki si bo upala na glas povedati, da smo del globalnega sveta in da je sodelovanje z njim za naše blagostanje pozitivno. Levičarji si tega ne upajo, saj njihova volilna baza že po naravi pač ni preveč navdušena nad radostjo prostotržnega kapitalizma, globalizacije in s konkurenco vzpodbujenega napredka.

Ne pustimo jim. Nikoli več. To je naš čas. Čas je za pomlad
Toliko o gospodarstvu. Iskreno povedano, preprostim ljudem ni treba prav nič razlagati o migrantih – ker vedo že dovolj. Na tem področju so slovenski institucionalizirani socialisti naredili veliko taktično napako, da so se začeli povezovati s Sorosovimi open borders aktivisti. Očitno živijo v svojem mehurčku lažne humanitarnosti in ne vedo, da si tudi dokaj levo nastrojeni državljani NE želijo živeti z ramo ob rami z ljudmi, ki verjamejo, da je smrtna kazen edina pravilna sankcija za apostazijo in prešuštvo žene. Razumem Levico, katere skvoterski volivci prihajajo iz podobno moralno zavržnih okolij kot socialni turisti z Bližnjega vzhoda. Ne razumem pa stranke s koalicijskimi ambicijami, kot je SD, katere mladi člani v hram demokracije skrijejo ilegalnega priseljenca, ki v Sloveniji dela in živi na črno. Ne razumem predsednika vlade, ki takšnega prestopnika anarholevičarsko in v sramoto svojemu poklicu označi za »primer dobre prakse asimilacije beguncev«. Poznam veliko socialistov, ki so se po aferi Ahmad in po pozivih k odpiranju mej za migrante, ki k nam bežijo iz “z vojno prepredene” Hrvaške, začeli skupaj z desnimi kolegi praskati po čelu, rekoč, a nam je tega res treba? Ne razumem, zakaj leve stranke to tako marljivo počno, a sem hkrati vesel – tudi takšna izdaja slovenskega naroda, njegovih suverenih mej in domačih podjetnikov, ki morajo plačevati davke ter slediti predpisom, zna desnici pridobiti tistih 50-odstotkov, ki jih potrebuje. Tukaj je desnica prav tako pokazala izredno zadržanost in umirjenost. Ljudje pač vidijo, da poziv k spoštovanju suverenih mej, grajanje katastrofalnega vladnega soočenja z begunsko krizo leta 2015, ko so se teroristi iz Bataclana mirno sprehodili čez slovensko mejo, in opozarjanje na stroške, ki jih imamo zaradi migrantov, ni skrajna politika. Skrajna politika je poziv k doktrini povsem odprtih meja in ad hoc solidarnostni sprejem migrantov, ki si jih ne finančno ne kulturno ne moremo privoščiti.

Če sem začel v preteklosti in pri obžalovanju, naj končam v prihodnosti in z upanjem. Drage prijateljice in prijatelji. Diši po pomladi. Diši po prihodnosti. Diši po normalizaciji države. Leta 1990 se nismo odločili le, da se odcepimo od Srbov, s katerimi bojda nismo mogli več živeti, kot si danes slovensko osamosvojitev inovativno razlaga levica. Ne – želeli smo neodvisnost, a hkrati smo želeli postati druga Švica. Švica – demokratična, prostotržna država z večstoletno tradicijo podjetništva in Laissezfaire kapitalizma. Dovolj nam je bilo planskega gospodarstva. Dovolj nam je bilo iracionalnih petletk. Dovolj nam je bilo hiperinflacije. Dovolj nam je bilo protekcionističnega notranjega trga, ki je potrošnike nategunsko silil v kupovanje domačih jugoslovanskih izdelkov podpovprečne kakovosti za nadpovprečno ceno. Dovolj nam je bilo intrarepubliške redistribucije in sponzoriranja manj učinkovitih od nas. Bili smo priden, pošten in delaven narod. Želeli smo si več. Želeli smo se preizkusiti v divjih oceanih svetovnih trgov namesto životarjenja v postani mlakuži južnoslovanskega samoupravnega umiranja na obroke. To je bila resnična želja slovenskega ljudstva, ki vam jo danes socialisti odrekajo. Kot alternativo kapitalizmu vidijo davno pozabljene ideje, ki nas pehajo nazaj v mlakužo, iz katere smo polni upanja izplavali: ogromen, požrešen državni aparat, ki se napaja iz drakonskih davkov. Zadružništvo in socialno podjetništvo namesto zdravega podjetniškega duha. Protekcionizem režimskih izbrancev, ki delujejo v strogo kontroliranem gospodarskem okolju, namesto mednarodne izvrstnosti in konkurence. Gašenje požara zdravstvenega sistema z bencinom skozi nekontrolirano ad hoc metanje denarja v sistem, ki deluje po načelih kalabrijske Ndraghete. Ustavnopravno nagajanje zasebnim šolskim ustanovam, ki niso pod neposredno kontrolo vladnih ideologov.

To ni država, ki smo jo tako proslavljali tistega poletja leta 1991. To je država, ki se vrača tja, od koder je posiljena in ponižana začela leta 1945. Ne pustimo jim. Nikoli več. To je naš čas. Čas je za pomlad.

Pojdite na volišča in skupaj bomo dosanjali sanje, ki so se začele na Kongresnem trgu pred 27 leti. 3. junija je vse zopet v naših rokah. Prvič v tem desetletju. Recite NE še štirim letom vedno bolj radikalne levice in njenega finančno-kulturnega neomarksizma ter si na poti domov ponavljajte besede velikega pesnika:

Spomladi bom kot gaber zelenel,
v globinah svojih bom sladko trpel,
ko zacvetel iz lastne bom prsti

Že zdaj v opoju duša mi prepeva
in ob pričakovanju tega dneva
drhteč v veselju legam na oči

Mitja Iršič