Populizem je krilatica, ki jo je populariziralo uspešno oblikovanje 14. Vlade Republike Slovenije z Janezom Janšo na čelu. Nekako se ne moremo čuditi, da je populizem beseda, ki jo kritiki desnice uporabljajo kot psovko, konservativno krilo desnice pa je to črkarsko bojno polje lahkomiselno prepustilo levici in se na vse pretege otepa oznake populistov. Gre za taktično napako, saj s tem dopuščajo, da nasprotnik usmerja pogovor, s tem narekuje pravila igre, pri tem pa pravila igre lahko sproti spreminja.
Da bi sploh vedeli, o čem govorimo, je treba najprej definirati pojme. SSKJ tu na žalost ni v pretirano pomoč. Po SSKJ je populizem kot prvo “francoska literarna smer v prvi polovici 20. stoletja, ki zajema snov iz življenja delavskega razreda”, in šele nato “gibanje, ki poudarja pomen nižjih, zlasti kmečkih slojev za razvoj družbe, države”.
Slovenska Wikipedija je s svojo rabo narekovajev enako neuporabna, saj je od prve povedi dalje jasno, da kdor je to pisal, ni imel v mislih nevtralnega gledišča, ki naj bi bilo čislano na Prosti enciklopediji. “Populízem je oznaka za način političnega delovanja, pri katerem politik poudarja, da je na strani ‘ljudstva’ proti ‘elitam’. in daje obljube, všečne čim širšim družbenim slojem,” piše na začetku članka in nadaljuje: “Populizem je protielitistična politična doktrina, ki obstaja tako na levem političnem polu kot na desnem.”
Populizem je za dobro ljudstva
Etimološki slovar nam pove, da beseda prihaja iz latinščine − populus pomeni ljudstvo −, izraz pa naj bi se bil prvič pojavil v 19. stoletju z vznikom Populistične stranke v ZDA. Stranka je morda res bila kratkega veka, beseda pa se je prijela. A tudi pred 19. stoletjem so bili ljudje, ki so se zavzemali za malega človeka v boju proti elitam. V starem Rimu sta bili v senatu zastopani dve stranki: Optimati in Populari. Prvi so bili elita, drugi skupina, ki se je zavzemala za ljudstvo. Med populare sta se prištevala tako brata Grakh kot tudi sam Gaj Julij Cezar, vsi pa so bili tarče optimatov, ker so si drznili delati za ljudstvo. Zaradi tega sta tragično končala tako Grakha kot tudi Cezar, ki so ga njegovi nasprotniki obtoževali, da želi biti kralj, čeprav je krono javno, pred večtisočglavo množico zavrnil ne enkrat, temveč večkrat.
Če kaj, nas zgodovina uči, da nasprotje med populisti, ki zagovarjajo dobro ljudstva, in njihovimi nasprotniki, ki so del vladajoče elite, obstaja že od samih poskusov demokracije. Populizem je za dobro ljudstva. To so ukrepi, ki jih množica pozdravlja. Zakaj torej negativen prizvok? Je mar res nekaj slabega v demokratični ureditvi prisluhniti ljudstvu in mu dati, kar si želi? Zakaj? Mar ni konec koncev cilj vsakih volitev priti na oblast s programom, ki je bil všeč največji skupini ljudi, ga uresničevati in s tem ljudem dati tisto, kar so izvolili.
Zakaj ne populizem?
Zakaj je torej, ko je govor o “populističnih ukrepih”, vedno slišati negativen predznak, poln gnusa? Kaj takega lahko pride samo iz ust pripadnikov elite. Tistih, ki navadne ljudi dajejo v nič in so jih vsak trenutek pripravljeni nadomestiti z novo skupino, ki bo bolj poslušna. Eliti, ali drugače rečeno prvorazrednim, za navadne ljudi ni mar. Mar jim je samo zase in za razlog dneva, zaradi katerega se lahko počutijo vzvišene in boljše od drugih.
Zato naslednjič, ko slišite, da gre za “populizem”, vprašajte, zakaj pa bi bilo to narobe. Zakaj ne populizem? Zakaj ne storiti nečesa za dobro ljudstva? Populist bi morala biti oznaka, s katero se desnica ponaša, ne nekaj, česar se otepa.
Ivan Šokić