fbpx

Postleninizem in rdeči šef iz Murgel

Glavni in odgovorni urednik Demokracije Metod Berlec (Foto: Veronika Savnik)

“Živimo v družbi, ki jo že desetletja vrtinčijo krizni pojavi in strukturna protislovja, a si jih noče priznati. To dolgotrajno prikrivanje dejanskega stanja je omogočal in izvajal politično nekontrolirani sistem leninistične partije, ki je obvladoval in še obvladuje celotno reguliranje družbe v vseh njenih podsistemih. Vse oblike neomejene oblasti, od določanja vsebin socializacije s pomočjo izobraževalnega sistema in medijev javnega obveščanja pa vse tja do policijskih in sodnih ukrepov, je leninistična elita neomejeno in poljubno uporabljala pri uveljavitvi iluzije, da živimo v najpopolnejši družbi, kar jih je danes na svetu.” To je leta 1987 v svoji knjigi Kultura, družba in tehnologija (izšla leta 1988) zapisal dr. Jože Pučnik in te njegove trditve so žal še danes aktualne. Pri tem je poudarjal, da je alternativa leninizmu, ki je “razkrit kot organizirana in strukturirana neučinkovitost”, modernizacija.

Hkrati je Pučnik poudarjal dve temeljni zahtevi, ki ju moramo kot narod uveljaviti. “Prva je dokončno uresničenje slovenske državne suverenosti kot suverenosti slovenskega naroda, ki bi šele s tem postal nacija. Druga zahteva je s prvo neločljivo povezana in pomeni uveljavitev civilne družbe v suvereni slovenski državi.” Pri tem je ob koncu knjige posebej poudaril, da je slovenska državna suverenost in pluralistični politični sistem pogoj za uresničevanje slovenske civilne družbe. In kot človek akcije je še dodal: “Teoretično razpravo o pluralističnem političnem sistemu moramo čim prej začeti dopolnjevati s konkretnim organizatoričnim delom.” Zato se je leta 1989 aktivno vključil v novonastalo Socialdemokratsko zvezo Slovenije, ki je ob koncu tistega leta postala del Demokratične opozicije Slovenije – DEMOS, on pa kot predsednik SDZS tudi predsednik Demosa. Čeprav na prvih demokratičnih volitvah po drugi svetovni vojni spomladi leta 1990 v tekmi za funkcijo predsednika predsedstva Republike Slovenije ni premagal zadnjega šefa Zveze komunistov Slovenije Milana Kučana, je odločilno pripomogel, da je prva demokratično izvoljena slovenska vlada – Demosova vlada izpeljala leta 1991 zgodovinsko osamosvojitev Republike Slovenije.

Dr. Pučnik je še v zadnjem intervjuju, ki ga je dal za našo revijo septembra 2002, poudarjal potrebo po modernizaciji slovenske države v strukturnem, institucionalnem smislu, pri čemer je imel v mislih resnično delitev oblasti na tri veje (zakonodajno, izvršilno in sodno) v duhu razsvetljenstva, da ni ta samo zapisana v ustavo in formalno obstaja, ampak da se te tri veje oblasti medsebojno resnično nadzirajo, omejujejo, s čimer preprečujejo poljubno in nenadzorovano zlorabo oblastne moči. Pučnik je ob tem posebej poudaril pomen “četrte veje oblasti”, to je medijev. “Kdor obvladuje medije, dobiva volitve.” Letos so to jasno pokazali rezultati državnozborskih volitev. In kot kaže dogajanje v zadnjem času, se v Sloveniji od razsvetljenske ideje delitve oblasti oddaljujemo, saj smo priča popolni zlizanosti/prepletenosti treh vej oblasti, da o četrti veji, se pravi o medijih, sploh ne govorimo. Ob tem lahko zapišemo, da se pod novo Golobovo levičarsko vlado uveljavljajo prakse, ki jih mirno lahko označimo kot postleninistične. Državne institucije delujejo in se zlorabljajo v interesu tranzicijske levice. Institucionalno si nameravajo RTVS spet povsem podrediti. Če bo treba, tudi z nedemokratični sredstvi. S kvazi civilno družbo, ki jo simbolizira razvpiti Inštitut 8. marec in t. i. nevladniki z Metelkove ulice v Ljubljani, so namreč povsem zasedli prostor, v katerem naj bi delovala prava civilna družba, neodvisna od oblasti.

Milan Kučan z nekdanjim predsednikom vrhovnega sodišča Brankom Maslešo (Foto: STA)

Vse to je posledica dejstva, da na Slovenskem prelom s prejšnjim sistemom ni bil popoln. Popoln ni bil zato, ker Milan Kučan v letih 1990–1991 ni ostal brez realnih vzvodov oblasti kot nedavno preminuli zadnji generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze Mihail Gorbačov. Slednji je namreč konec leta 1991 kot voditelj Sovjetske zveze odstopil, SZ pa je dokončno razpadala. Pri nas se je Kučan navidezno prelevil v demokratičnega politika in bil izvoljen za predsednika predsedstva, nato še dvakrat za predsednika Republike Slovenije. To mu je omogočilo, da je ohranil številne formalne in neformalne vzvode odločanja še v novonastali demokratični slovenski državi. Da je vodil “paradžavo” še naprej. In kot je pokazala njegova podpora Nataši Pirc Musar in nepodpora podpredsednici Gibanja Svoboda Marti Kos, je še vedno prvi človek tranzicijske levice, ki ga morajo tudi taki arogantni napihnjenci, kot je predsednik Gibanja Svoboda in predsednik vlade Robert Golob, upoštevati. V primeru ključnih stvari za tranzicijsko levico so namreč le izvršitelji, lutke, ki morajo izvajati politiko botrov iz ozadja, ki jih simbolizira prav Kučan. Rdeči šef iz Murgel je tako zadnji partijski sekretar v srednji ali vzhodni Evropi, ki še vedeno meša politične štrene v demokratični evropski državi, to je v Republiki Sloveniji.

V primeru podpore Nataši Pirc Musar in Marti Kos pa se vse bolj kaže, da sta tako Kučan kot Golob ustrelila kozla. Kosova je odstopila od kandidature, predstavnica tajkunskega tranzicijskega omrežja Pirc Musarjeva pa se še danes (v torek, op. a.) muči z zbiranjem podpisov za predsedniško kandidaturo. Je neverodostojna, zato ne bo presenečenje, če bo moral boter iz Murgel podpreti Iva Vajgla ali Vladimirja Prebiliča

Dr. Metod Berlec