fbpx

Predsednik naj bo!

dr. Andreja Valič Zver

Ob vse bolj razplamteli bitki za mesto predsednika Republike Slovenije mi misli uhajajo v leto 2012, ko se je za ta položaj poleg tedanjega predsednika RS Danila Türka ter nekdanjega predsednika SD in odstopljenega predsednika Vlade RS Boruta Pahorja potegoval tudi moj soprog Milan. Podobno kot dr. Jože Pučnik, Barbara Brezigar ali Lojze Peterle pred njim je kot kandidat desnega, pomladnega pola že v začetku predsedniške bitke za nasprotnikoma zaostajal za nekaj »dolžin proge«.

Pa ne samo zaradi t. i. poškodovanih mentalitet, šibke politične kulture in tradicionalne povojne ukrivljenosti slovenskega volilnega telesa v levo. V danih okoliščinah je namreč Milan zlasti na soočenjih branil tedanjo Janševo vlado, ki je sprejela nekaj nepriljubljenih ukrepov. Naj vam zagotovim, da je ob dominantnih slovenskih večinskih medijih, ki »desne« pričakajo na nož in neusmiljeno secirajo vsak njihov gib, besedo, dejanje – temu ne uidejo niti njihove družine – odločitev za predsedniško bitko izjemno pogumno dejanje. Govorim iz izkušenj, ki so bile večinoma prisrčne in navdihujoče, a na trenutke tudi grenke, včasih prav tragikomične.

Naj omenim le eno od njih: medtem ko so o soprogi tedanjega predsednika pisali slavospeve, so mene označili kot »zastrupljeno s preteklostjo«. Seveda so med drugim s filigransko natančnostjo »preiskovali« soprogove in moje finance ter premoženje. Prežali so na vsako morebitno »napako«. Tega si seveda leta 2022 v zvezi s tajkunskim premoženjem aktualne predsedniške kandidatke in njenega moža niti pod razno ne drznejo več storiti. Tako gre to. Ne tarnam, le povem vam, da zadeve za kandidate in njihove družine z »desne« niso prijetne. A kot soproga politika iz pomladnega pola sem se navadila na življenje pod drobnogledom slovenske javnosti, pa tudi na neupravičene umazane napade z leve in »pogojno z desne«, kar nenazadnje sodi k zgodbi. In slovenske zgodbe so še posebej tragične. Saj vas ni treba spominjati na usodo Janeza Janše in njegove družine, da o Jožetu Pučniku, Ljubu Sircu, Angeli Vode in brezštevilnih drugih, ki so hudo trpeli zaradi režimskega nasilja, sploh ne govorim. Mnogo krivic še danes ni poravnanih …

No, konec predsedniške zgodbe iz leta 2012 poznate. Milan se je skupaj s svojo politično družino – podprli sta ga tako »njegova« SDS kot tudi NSi, medtem ko se SLS ni zagrela za ta skupni projekt – pa tudi s svojo ožjo in širšo družino februarja 2012 korajžno podal v bitko. Do novembra 2012 so trajali vsakodnevni spopadi na fronti, ki so od vseh nas zahtevali ogromno energije, modrosti in predanosti. Na predsedniški »olimpijadi« smo Milan in ekipa dali vse od sebe, vložili svoje znanje, izkušnje in iskreno predanost demokratičnim vrednotam. Žal ni zadostovalo za uvrstitev v drugi krog, kjer sta nato izmerila moči kandidat Kučanovskega interesnega kroga in morebitni znanilec modernih socialdemokratskih zasukov. Na srečo je zmagal slednji, ki je nato v svojem prvem in drugem mandatu premaknil tudi nekaj do tedaj zacementiranih paradigem. Kljub mnogim – namernim in nenamernim – nerodnostim mu ne gre odrekati zaslug za premike na področju sprave, spoštljivega odnosa do ustvarjalca samostojne slovenske države Jožeta Pučnika, diplomatskih pobud, pa še kaj bi se našlo.

Dandanes politični analitiki precej enotno ugotavljajo, da so novembra 2012 mnogi volivci desnega pola že v prvem krogu predsedniških volitev glasovali »taktično«, predvsem z namenom, da se nepriljubljeni Danilo Türk izžene iz predsedniške palače. Namera je uspela in zmagalo je »manjše zlo«, če uporabim ljudsko izrazje. Milan je po izgubljeni tekmi nadaljeval uspešno kariero evropskega poslanca, kjer je postoril mnogo dobrega za Slovenijo in Evropo. A o tem se bo v prihodnosti še pisalo, o tem bo sodila zgodovina, kot se pač spodobi. Zdaj pa je čas, da »zravnamo svoje upognjene hrbtenice«, kot je zapisal Pučnik. Zdaj je čas, da rečemo »dost’ je«, gremo na volišča in glasujemo za človeka, ki se je izkazal s svojim delom za demokratične vrednote in bo nadaljeval Pučnikovo paradigmo ustvarjanja boljše slovenske države.

Dr. Anže Logar (Foto: Rok Rakun)

Naj svoje razmišljanje sklenem z iskreno željo, da Slovenija končno izvoli predsednika iz pomladnega pola in se uvrsti na sončno stran zgodovine. Kučanovska paradigma nas tja prav gotovo ne bo popeljala. Lahko pa nas pahne v temo in mraz nekih drugih časov, ki smo jih že pretrpeli in si jih v resnici ne želimo ponoviti. A kako malo je do tja … Zato – Anže, zdrži to tekmo do konca, pošlji nasprotnike v kot in zmagaj!

Dr. Andreja Valič Zver