Pred približno osmimi leti sem pred urednico v dokumentarnem uredništvu TVS prišel s predlogom za dokumentarec z gornjim naslovom. Potrebo po razširitvi železniških zmogljivosti sem umestil v kontekst razmejitvenih nesoglasij s Hrvati in se zategadelj opremil tudi z rahlim vpogledom v preteklost.
Poneverbe hlapčevskih kronistov
Vplesti pa sem hotel tudi zgodbo o nastanku ,prvega tira’, železnice od Prešnice do Kopra, ki so jo načrtovalci, kot je še danes mogoče razbrati iz dveh arhiviranih otvoritvenih govorov decembra 1967 (iz govora koprskega župana Mira Kocjana in pa iz govora tedanjega predsednika predsedstva CK ZKS Alberta Jakopiča – Kajtimira), vezali nekoliko manj na tedanji skupni jugoslovanski prostor, kot bi bilo za pričakovati, tega slavnostna govorca tako rekoč niti ne omenjata, tembolj pa na skupni srednjeevropski gospodarski in geostrateški prostor ter temu ustrezne povezave. Centralnim jugoslovanskim oblastem to nikakor ni bilo pogodu, zato tudi na slovesni otvoritvi njihovih visokih predstavnikov ni bilo. Prosluli diktator pa se je s svojim modrim vlakom, pudlom, soprogo Jovanko, služabniško suito ter najožjo kamarilo pojavil kakšen teden pozneje. Hlapčevski kronisti so pozneje poskušali to dejstvo prikriti. Poneverili so datume in še danes trdijo, da je prav Tito odprl novi, 32 kilometrov dolgi odsek enotirne proge do Kopra. Nova proga pa ga, kot je lepo razvidno iz pričevanj in posnetkov ob njegovem zakasnelem obisku slovenske obale, menda sploh ,ni zanimala’, niti ne Luka Koper. Da le res je!?
Zmes demagogije in voluntarizma
To pa ne pomeni, da se je sicer daljnovidna in gospodarsko napredna ter v tem pogledu avtonomno razmišljujoča slovenska politična elita pri izvedbi projekta do okolja in ljudi vedla kakorkoli drugače, kot bi se, če bi za podvigom v celoti stala tudi federacija. Nasprotno: tako pokrajino kot ljudi je močno prizadela z muko nastajajoča novogradnja. Kakor še danes se trdoroki zagovorniki nacionalnih interesov pred malim človekom nikoli ne zaustavijo in “Slovenije, moje dežele” jim na trdih tleh politične pragme, torej v vsakdanji oblastni praksi, nikoli ni bilo mar. Izgradnja proge Prešnica–Koper je bila “splet norosti in bolečine”. Odsek so gradili štiri leta. Zmes demagogije in voluntarizma, prisile ter neznanja in nepotrebne zapravljivosti je povzročala pogoste zastoje. V biblično lepo hrastovsko dolino, povodje Rižane in v Kraški rob je dolga zanka nove proge zasekala kakor z bičem. Ogromna raza se nikoli ni zarasla, nasprotno, plazovi in stalni požari jo širijo in skeleče poglabljajo. Vasi in osušne parcele skromnih kmetij ter gmajne je presekalo na dvoje. Podpeč, starodavno strnjeno vas, prilepljeno visoko na Kraški rob, je razsekalo v poševnem spustu, kompozicije bobnijo prek dvorišč in pod starodavnimi zidovi hiš; Zanigrad, poznan iz dveh pretresljivih dokumentarnih filmov, je proga presekala napol, zgornja polovica nekdanje vasi se je, zapuščena, že davno stopila z razrito pokrajino, del vasi pod progo na videz še stoji in kljubuje. Vendar temu ni tako. Stojijo samo še z grmovjem in trnjem ter ovijalkami preraščeni zidovi – lupine že davno izpraznjenih hiš. Pregnanci in njihovi potomci se vračajo samo še na pokopališče ob starodavni cerkvici in ena sama nekdanja domačinka si v njeni bližini obnavlja ter oskrbuje sicer zapuščeni dom. Dol pri Hrastovljah, z obeh strani tesno obrezan s traso proge, z dolgima in visokima nasipoma odrezan od svojih polj in pašnikov: “Vas za nasipom” je dokumentarni film, ki sta ga scenarist Sandi Sitar in režiser Janez Drozg v času izgradnje proge in najhujših travm domačinov posvetila tej vasi. Dokumentarna klasika! Medtem ko so tisk in ostali mediji peli visoko pesem delovnim zmagam in udarniški morali, prikaže ta dokumentarec pravo stanje stvari ob progi. Ostri zvoki nasilnih strojev, ki trgajo pokrajino, obupani domačini, katerih ugovori in argumenti so le bob ob steno; hinavski agitatorji in aktivisti, razočarani nekdanji borci – prekomorci (“A smo se za to borili? Ne, jaz se nisem za to boril. Boril sem se proti fašizmu, boril sem se, da bomo živeli bolje – ne za to …”).
Drozg se je odpravil ‘v Canosso’
Vendar pa sta avtorja dokumentarca nemudoma morala na pot ‘v Canosso’. Pravzaprav samo Drozg, kajti le on se je pokesal in povaljal v prahu. Napravil je nekakšen ‘popravni izpit’, pripravil je novi dokumentarec na isto temo, v katerem pa je dal vso priložnost tistim, ki so v prvem pogrešali drugo plat zgodbe: podjetnim inženirjem in brezobzirnim aktivistom ter delovodjem, redkim, zagotovo s čim izsiljenim ali podkupljenim domačinom, lokalnim politikantom in pritepencem. Apoteoza ljudske demokracije in napredka …
Kaj hočem pravzaprav z vsem tem povedati?
Moji delodajalci so bili pred slabim desetletjem bolj previdni. Dokumentarca mi sploh niso odobrili. In so še na položajih. Ne obetajte si od njih ničesar, kar bi pošteno spregovorilo o načrtovanem drugem tiru, kar bi samo zadišalo po davno nastalem dokumentarcu “Vas za nasipom” avtorjev Drozga in Sitarja. “Prihodnost na drugem tiru”? Da, vsekakor!
Marjan Frankovič