Britanski diplomat Charles Crawford, čigar diplomatska kariera je temeljila na prehodu iz komunizma do demokratičnega pluralizma v srednji in vzhodni Evropi, je na Radio free Europe/Radio liberty pred leti objavil svoje mnenje o tem, kako zgolj obžalovanje Britancev za izvedeno repatriacijo različnih jugoslovanskih narodov v Slovenijo takoj po drugi svetovni vojni, v roke titoističnega brutalnega režima, ni dovolj, temveč bi morala britanska vlada pomagati tudi na druge načine. Na slovenskem zemljišču se iz časa pobojev po 2. svetovni vojni nahaja ogromno še vedno neoznačenih povojnih morišč, v katerih so okostja ubitih civilistov in vojakov, žrtev komunističnega nasilja. Marca 2009 so raziskovalci v rovu rudnika Huda jama šokirali javnost z odkritjem kar osmih plasti mumificiranih trupel, je poročal svetovni javnosti.
Dogodek, ki je očrnil britansko vojsko, se je zgodil leta 1945, ko so Britanci 12 tisoč Slovencev prisilno vrnili v domovino, kjer so jih Titovi komunisti nemudoma ubili. Keith Miles, finančni svetovalec iz Velike Britanije in nekdanji član strateškega sveta za gospodarski razvoj pri slovenski vladi, se že dolgo časa ukvarja s tem, da bi resnica o teh grozovitih dogodkih prišla na dan. ‘‘Komunisti so ‘odstranjevali’ vse ljudi, ki so bili drugačnega mnenja ali pa so bili na kakršenkoli način v napoto,” je dejal Miles. Canon Timothy Russ je poboje označil kot ”ogromno motnjo, ogromno hudobnost in ogromno žalost’.’
Njegovi zapisi temeljijo na zgodovinskih dejstvih, da je bilo v Sloveniji najdenih več kot 600 množičnih morišč, trupel žrtev pa so se komunisti znebili tako, da so jih vrgli v karatne kamnine, rudarske predore, tankovske jarke ipd., pri čemer so bile nekatere žrtve v grobiščih še žive. Množična pobijanja v Hudi jami so bila skrivnost kar 60 let.
Britanski grof in pisatelj Nikolai Tolstoy je ogromno pisal o takšnih in drugačnih deportacijah Slovencev iz Britanije, ki so vodile do množičnih pokolov s strani različnih komunističnih režimov. Tolstoya je leta 1989 tožil Toby Aldington, ki je bil takrat vodilni konservativec in je leta 1945 sodeloval v odločitvah o vrnitvi, saj naj bi Tolstoy navajal lažna dejstva. Zakaj je Harold Macmillan, ki je pozneje postal britanski predsednik vlade, odločil tako, kot je, torej, da so Slovence deportirali, ni znano.
V smrt so poslali 12 tisoč ujetnikov
Britanski konservativec David Lidington je odločitev o deportaciji komentiral z besedami, da dejanj takratnih voditeljev ne moremo obsojati, saj niso imeli toliko informacij o dogajanju, kot jih imamo zdaj. “Toda, ali je to dovolj dober izgovor za pošiljanje 12 tisoč ljudi v smrt?” se sprašuje Crawford.
Najbolj absurdno pa je, da še do zdaj nihče ne ve, kaj točno in zakaj se je dogajalo, kar je veliko psihološko breme za Slovenijo. Ker so bili ti pokoli tako množični, je velika možnost da je vsak trenutno živeči Slovenec na nek način sorodstveno povezan z žrtvami pokolov ali pa z vojaki in voditelji, ki so te pokole izvajali.
Na srečo se veliko ljudi zavzema za identifikacijo in dostojen pokop trupel, ki se zdaj v Sloveniji izvaja že nekaj časa. Crawford je že leta 2010 zapisal, da bi bilo pravično, da se britanska vlada pod vodstvom konzervativne stranke zave, da obžalovanje ni dovolj, in predlaga, da tudi v teh finančno težkih časih najde nekaj denarja za žrtve in njihove družine. In kar je še bolj pomembno, da se pridruži drugim evropskim partnerjem, ki se ukvarjajo z izkopavanjem, identifikacijo trupel in dostojnim pokopom žrtev.
Pobudo @SCNR_SI iz leta 2010 o skupni slovensko-britanski zgodovinski komisiji je podpisalo več kot 1600 ljudi. Še velja!!!
— Andreja Valič Zver (@AValicZver) July 18, 2017
N. Š.