Samo zamahnili bi lahko z roko, če bi Marjan Šarec, njegovi vladni pajdaši in koalicijski privesek Levica le klatili neškodljive neumnosti in stresali dovtipe. Žal jih ne. Smrtno resno sprejemajo stvari, zaradi katerih nas bo že v bližnji prihodnosti presneto bolela glava, predvsem jih bomo vsi čutili v denarnicah. Običajno je tako, da se proračun sprejema z zmernim optimizmom, če ne že s pomislijo na morebitni črni scenarij. A to, kar je naredila vlada, presega meje zdravega razuma. Čeprav so predvsem zaradi ohlajanja nemškega gospodarstva in slabšanja strukturnih kazalnikov vsi znižali napovedi o gospodarski rasti (GZS na 3,5-odstotno, Evropska komisija na 3,3-odstotno) ter bi bila vsaka resna vlada previdna, še posebej, ker je bil zadnji dokaj visok presežek proračuna posledica enkratnih dejavnikov, so na Gregorčičevi proračun naravnali na 3,7-odstotno gospodarsko rast.
No, resnici na ljubo niti to ne bi bila težava, če bi se večja poraba načrtovala na projektnih postavkah. Ko bi udarila kriza, bi se preprosto odpovedali načrtom. Vendar ni tako. Poraba se veča na trajnih postavkah, kot so denimo plače javnega sektorja. To pomeni, da bomo ob morebitnem padcu gospodarske rasti zaradi recesije, ki je v Evropi že za vogalom, spet jedli otrobe, saj utegne biti proračunska luknja zelo velika.
In niti ni nujno, da bo padec rasti velik, dovolj bo majhen pretres, pa niti na škrge ne bomo mogli več dihati. Premier torej sedi na Titaniku, uživa v napihnjenih javnomnenjskih raziskavah, orkestrski glasbi in dobri hrani, medtem ko prežeče nevarnosti (recesijske) ledene gore ne opazi. To je še en dokaz, da se Šarec ni pojavil kar iz zraka, ampak je del skrbnega načrta globoke države, da elita prvorazrednih za vsako ceno ostane priklopljena na javna sredstva.
Opozoril proti škodljivi socialistični politiki je bilo dovolj
Podobno je z Alenko Bratušek. Ženska ni neumna, zato je njena izjava, da se bo 1,2 milijarde evrov (brez DDV) vredni projekt drugega tira “na koncu poplačal sam” in da je zato “ekonomsko upravičen”, najbrž posledica pokvarjenosti. Če se kaj spoznam na ekonomijo, bi se tir “poplačal sam” le z njegovo uporabo, nikakor ne z višjimi cestninami za tovornjake. “Nakup mojega avta bi se tudi poplačal sam, če bi kredit zanj plačeval sosed,” je duhovito zapisal eden od uporabnikov Twitterja. In kolikor poznamo slovensko stvarnost, je to le začetek ožemanja z neštetimi aneksi in bomo za ta nedomišljeni projekt debelo plačevali prav vsi neto davkoplačevalci. Tudi zato botri Šarca in Bratuškove v ozadju že odpirajo konjake in režejo telečjo pečenko, saj je požrtija za naslednja leta zagotovljena. Pri tem lahko mirno pustimo ob strani take “malenkosti”, kot so te, da sploh ne bo dveh tirov, ampak samo eden, in da domačini opozarjajo na zahrbtnost kraškega terena, zato v šali pravijo, da ne bodo gradili le predorov, ampak bodo morali pod zemljo postaviti mostove, če bo želela proga prečkati vse kraške luknje.
In na koncu bodo ljudje spet godrnjali. Ampak jaz pravim: sami ste krivi. Lani ste imeli na volitvah priložnost, da izberete stran, ki ne bi brezglavo zapravljala vašega denarja v imenu lažne solidarnosti in napihnjenih projektov. Opozoril je bilo dovolj. Samo Venezuelo poglejte. Proti Nicolásu Maduru danes protestirajo ljudje, ki so še včeraj podpirali socialistične politike “nesmrtne revolucije”: od ožemanja podjetnikov in financiranja različnih “zadrug” do kraje zasebne lastnine in nacionalizacije premoženja tujih podjetij. Mi je žal, ampak težko je biti naklonjen ljudem, ki imajo danes natanko take razmere, kot so jih želeli. In to je oborožen rop v njihovo korist. Dokler se je naropano delilo na vse strani in je bilo nešteto stvari “brezplačnih”, je bila bolivarska republika dobra. A zdaj, ko ni več kje vzeti, ko se socialistični sistem sesuva sam vase, bi bili vsi poštenjakarji do amena in bi se vrnili na staro, se pravi v čas, ko je bil v Venezueli kapitalizem, ko je bilo treba delati, če si želel kaj imeti, in je država s pomočjo tujih investicij cvetela, bila je ena najbogatejših južnoameriških držav. Venezuela je dobro opozorilo drugim državam, da socializem deluje toliko časa, dokler je denar tretjih oseb. Bojim se le, da bo naslednji zgled nedelujočih socialističnih idej, ki se širijo kot kobilice in za seboj puščajo opustošenje, Slovenija. In Bog nam pomagaj.
Jože Biščak